Evropska noč raziskovalcev

ŽIVAL-ČLOVEK-STROJ: Vprašanje prihodnosti šole

Organizatorji: Pedagoški inštitut in Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani

Posnetek dogodka: https://video.arnes.si/watch/r00kqywvbxpc

Umetniško-znanstveni eksperiment ŽIVAL-ČLOVEK-STROJ: Vprašanje prihodnosti šole, v katerem sta se na nepredvidljiv način srečali znanost in umetnost. V običajno razpravo raziskovalk in raziskovalcev o vprašanjih sodobnega izobraževanja in človekove razpetosti med živali in stroje so neposredno vstopile umetniške intervencije in interpretacije ter odprle dilemo: Čigavi vse sta lahko misel in vednost ter na katere omejitve trčimo, kadar ostajamo v okviru zgolj ene ali druge?

Zdi se, da je za razumevanje razmerij med človekom, živaljo in strojem ter vlogo človekove formacije relevanten prav pogled, ki preči znanstvene in umetniške prakse, saj širi prostor njihovih možnih artikulacij. V vsakdanjem življenju nas morda bolj kot druga živa bitja obkrožajo aparati in stroji. In medtem ko lahko slednje v nedogled izumljamo in izpopolnjujemo, ostajajo naša telesa ista. Ideje transhumanizma, ki pravijo, da je človeka mogoče izpopolnjevati s tehničnimi in znanstvenimi sredstvi onkraj omejitev, ki jih začrtuje njegovo živalsko poreklo, utelešajo ta pogled in nakazujejo prelomne spremembe. Človek se ne definira več (le) v razliki do živali, temveč vse bolj v razliki do strojev in njihovih skorajda nezamejenih zmožnosti.

Tokratni umetniško-znanstveni eksperiment je skušal te premestitve in spremembe misliti in artikulirati tako z govorjeno besedo, ki je ena izmed običajnih manifestacij znanstvene vednosti, kot tudi z izpostavitvijo fizične prezence govora kot glasu in giba v prostoru, ki sta značilna za umetniško prakso.

Nastopajoči

  • Igor Bijuklič, Pedagoški inštitut
  • Mojca Kumerdej, pisateljica in publicistka
  • Damijan Štefanc, Filozofska fakulteta, UL
  • Primož Turk, Fakulteta za humanistične študije, UP
  • Valerija Vendramin, Pedagoški inštitut

 

Študenti in študentke 1. letnika AGRFT: 

  • Julija Urban
  • Katka Franja Slosa
  • Anina Božiček
  • Urban Brenčič
  • Neža Dvorščak
  • Aleksandar Jovanovski
  • Nace Korošec
  • Nejc Kravos
  • Peter Podgoršek
  • Jakob Podjavoršek
  • Marko Rafolt
  • Jure Šimonka
  • Filip Žunić

 

Snemanje, montaža in vstavljanje napisov: Rok Nagode

Tehnično vodenje, oblikovanje luči, priprava mikrofonov in avdio vodenje dogodka: Domen Lušin

Zasnova dogodka

  • PI:
    • Sabina Autor
    • Igor Bijuklič
    • Valerija Vendramin
    • Janja Žmavc
  • AGRFT:
    • Tomaž Gubenšek
    • Nina Žavbi

ŽIVAL-ČLOVEK-STROJ: Gnezdo

Instalacija Barbare Kapelj Gnezdo je nadaljevanje premisleka o vprašanju glavnih premestitev in sprememb v človekovem razmerju do živali in strojev, ki si ga ob raziskovalnih projektih zastavljamo na Pedagoškem inštitutu in smo ga tematizirali tudi v okviru Evropske noči raziskovalcev 2023. Prvi del znanstveno-umetniškega eksperimenta ŽIVAL-ČLOVEK-STROJ: Vprašanje prihodnosti šole smo pripravili skupaj z AGRFT UL aprila 2023. Zanimalo nas je, kako je omenjeno temo mogoče obravnavati v prepletu dveh ravni, in sicer, z govorjeno besedo, ki je ena od najbolj običajnih manifestacij znanstvene vednosti, ter z izpostavitvijo fizične prezence govora kot diha, glasu in giba v prostoru, ki sta značilna za uprizoritveno umetniško prakso.

Gnezdo kot drugi del eksperimenta nadaljuje in prepleta artikulacijo vprašanja človekove razpetosti med živali in stroje v okvirih vizualne umetnosti, opirajoč se na ideje posthumanizma, ki se spopada z vprašanjem, kaj pomeni biti človek v današnji situaciji globalizacije, tehnoznanosti, poznega kapitalizma in podnebnih sprememb ter pri tem ne pozablja na vlogo in pomen jezika v njihovih reprezentacijah. Človek se ne definira več (le) v razliki do živali, temveč vse bolj v razliki do strojev in njihovih skorajda neomejenih zmožnosti. S sumničavostjo in sramom do vsega, kar je »zgolj« človeško, ideje transhumanizma razumejo človeka kot bitje, ki ga je možno izpopolnjevati s tehničnimi in znanstvenimi sredstvi onkraj omejitev, začrtanih z  njegovim živalskim poreklom. V jezikovni rabi zato nihamo med dvema skrajnostima: od vznesenega navdušenja do hromečega strahu za življenje v svetu, kot smo ga do sedaj poznali in ubesedovali. Ali kot pravi avtorica instalacije Barbara Kapelj: »Ustvarili smo narcistično družbo, ki v lastnem gnezdu goji in vali umetno inteligenco, zdaj pa se zgroženi ogledujemo v lastnem odsevu, nad podobo, ki postaja izmuzljiva: obupani zremo v odsev lastne nečimrnosti«. Umetnica je uporabila in prepletla strukturno zelo različne elemente za uprizoritev aktualnega trenutka. Spleteno gnezdo, ki ga običajno sestavljajo organski materiali, vejice in listi, pa tudi razni človeški odpadki, kot so vrvice, plastika, blago in papir, postane ekosistem v malem. Lahko je dom živalim kot tudi številnim parazitom, ki se zajedajo vanj. Hkrati pa neizogibno razpira dimenzijo tekmovalnosti (za gnezdo) in prevlado močnejšega, značilno za živalski in človeški svet. Projektor je aparat, stroj, ki podaja odsev razmišljujoče družbe in se zrcali na Narcisovem vodnjaku, delu kiparja Francesca Robbe. Narcis na tem mestu vstopa kot metafora nečimrnosti, ki preči razmerje človeka do sveta, hkrati pa s pripovedovanjem več kot dva tisoč let stare zgodbe predstavlja točko vednosti in se tako vrača v območje človekovega human(ističn)ega formiranja.

Oba dogodka v sklopu ŽIVAL-ČLOVEK-STROJ, Vprašanje prihodnosti šole in Gnezdo, odpirata prostor za razumevanje ter izkušnjo vednosti in umetnosti kot enako pomembnih dimenzij pri formaciji človeka. S tem sledita smotrom neohumanističnega izobraževanja in problematizirata danes izrazito prevladujočo utilitaristično usmeritev v vzgoji in izobraževanju.

Avtorica umetniške instalacije Gnezdo: Barbara Kapelj*

Idejna zasnova projekta ŽIVAL-ČLOVEK-STROJ: Sabina Autor, Igor Bijuklič, Valerija Vendramin, Janja Žmavc (po abecednem vrstnem redu)

*Barbara Kapelj se skoraj trideset let kot scenografinja in vizualna umetnica ukvarja z vizijami režiserk, režiserjev, koreografinj, dramatičark, pisateljic, direktoric in direktorjev fotografije ter poskuša ustvariti krajine, ki bi bili najboljši približek njihovi viziji o prostorih, tako v gledališču, kot na filmu. Hkrati na neodvisni sceni ustvarja prostorske instalacije in predstave, katerih rdeča nit je raziskovanje  življenja žensk. Na osnovi njenega projekta »Ljubljančanke«, ki ga je je razvila kot umetniške sprehode po nizu zgodb iz zgodovine žensk, je bila povabljena v Beljak, kjer je ustvarila »Biographical Fempath 1«, pripovedi o zgodbah žensk v dolini reke Drave.

Dostopnost