PEDAGOŠKI INŠTITUTMoto: Biti človek je vprašanje, na katerega odgovarja življenje. (Alfried Längle)
Vsak se rodi že z naravnimi življenjskimi potenciali za odpornost na zunanje pritiske okolja. Po Längleju (navedeno po Waibel, 2013) gre za tiri stebre individualne osebnosti: 1. moči (können), 2, marati (mögen), 3. smeti (dürfen), 4. morati (müssen). Seveda pa že pri novorojenčkih opazimo, da so različno odporni za različne bolezni. Zato morajo nekateri v življenju bolj skrbeti za svoje zdravje in trening psihosocialnih veščin kot drugi. Današnji kapitalizem je krut: kdor ne pokaže dovolj rezilientnosti je žrtev razmer, ker ne deluje v skladu s pogoji svoje eksistence in zahtev okolja.
Tisti posamezniki, ki so bolj odvisni od socialnega polja, so srečni in zdravi v srečni družini, nesrečni in bolni pa so v bolni družini. Tisti, ki so manj odvisni od socialnega polja, so bolj odporni, rezilientni. Znano je, da vojne travme ostanejo v raznih oblikah sociopatologije še dolgo v obdobju miru.
Psihosomatske in socialne težave posameznikov so prišle v središče zanimanja različnih strok. Nobeno zgodovinsko obdobje ni brez hujših težav in stisk (vojne, zapori, tatvine, razni pritiski). V času spreminja vloga družine, verovanja, države in šolstva, se zdi, da psihične stiske dobivajo nove dimenzije. Ljudje se jih skušamo zavedati in ukrepati takoj, ko jih zaznamo saj je večji del odgovornosti zdaj na nas samih. Dejstvo in grožnja brezposelnosti na prekarno delovno silo prav tako slabo vpliva. Kot pri vseh težavah je bistvena preventiva (zdrav način življenja) in takojšnja kurativa ob nastopu težav, naj bodo fizične ali psihične narave.
Rezilienca je dinamičen proces, za katerega sta značilni splošna življenjska prilagodljivost in prožnost mladostnika, ki kljub težavam ohranja svoj pričakovani razvoj. Pri tem igrajo pomembno vlogo varovalni dejavniki znotraj posameznika in v njegovem družbenem okolju. Odpornost – rezilienca postavlja meje vplivom
Rezilientnost pomeni več kot samo imunost proti bolezni zato bom raje opisoval rezilientnost. Pri tem igrajo pomembno vlogo varovalni dejavniki znotraj posameznika in v njegovem družbenem okolju. Rezilientnost je prilagodljivost in prožnost vedenja na izjemne ali vsakdanje zunanje pritiske. Drljić (2011) jo definira kot psihosocialni problem. Gre za niz kognitivnih in emocionalnih odzivov. Izraža se v lastnostih samozaupanja, občutka (samo)obvladovanja življenjskih situacij, odločnosti, nadzoru, iznajdljivosti in vztrajnosti. To je varovalka pred vrstniškim in drugim nasiljem, drogami. Etnično odtujen posameznik je ranljiv. Tudi problem zadnjih priseljencev zadeva inkluzivno in integrativno pedagoško ravnanje.
Rezilietnost se zmanjšuje z distresi, izgorevanjem (burning out), skrbmi, strahovi, pretiranimi športnimi treningi, poškodbami, stigmatizacijo s strani okolja, slabo samodobo, zatrto etnično identiteto pri priseljencih, represivno kontrolo delavcev s strani delodajalcev in še drugi negativni dejavniki.
Teorija rezilientnosti preučuje dejavnike, ki večajo učinkovitost posameznika pri preseganju ovir, ki se v obdobju odraščanja povezujejo s šolanjem. Strokovna literatura kot ključne dejavnike spodbujanja rezilientnosti oz. odpornosti na krizne dogodke izpostavlja: vključujoče, varno in skrbno učno okolje, ki postavlja realno visoka pričakovanja, zagotavlja ustrezno pomoč in podporo, razvija vseživljenjske kompetence ter omogoča samostojno in aktivno participacijo (Kiswarday, 2015). Gre tudi za spodbujanje ustvarjalne klime v šoli, osebne rasti, pozitivnega mišljenja, opolnomočenja, empatije. Te dejavnike poudarjajo tudi sodobna didaktično-metodična načela pouka.
Kakor je šola lahko za učence varovalni dejavnik, tako je lahko tudi prizorišče preizkušanja delovanja v stresnih situacijah. Šola kot varovalni dejavnik med drugim lahko poudarja možnost interakcije med učenci, saj je dobra socialna mreža eden izmed dejavnikov, ki povečuje odpornost na stresne dogodke in hkrati tudi možnost, da učenci drug od drugega povzamejo dobre strategije soočanja. Primer takšnih vaj je vaja soočanja s strahom po kriznem dogodku, ko se z učenec za vajo raziskuje, kaj ob takšnem dogodku razmišlja, občuti in kako se vede, ali pa vaja o soočanju s težavami, ko učenec pripravi načrt kako bo ukrepal po kriznem dogodku (npr. opis težave, kdo lahko pomaga, kaj lahko sam storiš, izdelava načrta itd.).
Redna, zmerna športna vadba lahko pozitivno vpliva na imunski sistem ter s tem na telo in njegovo delovanje. Zmerna vadba je zelo pomembna pri preprečevanju blažjih oblik imunskih pomanjkljivosti, kot so ponavljajoče se okužbe in alergije. Za razliko od zmerne telesne aktivnosti pa intenzivno, dolgotrajno treniranje pri vrhunskih (ali rekreativnih) športnikih lahko povzroči imunosupresijo, ki lahko posledično zmanjša športnikovo telesno odpornost.
Zakaj? Pri akutnem fizičnem naporu se pojavi kratkoročna prehodna imunosupresija, imenovana imunosupresivno okno. Pomanjkljiva regeneracija telesa in ponavljajoča se prehodna imunosupresija lahko povzročita zmanjšano imunsko odpornost. Za športnike je zato zelo pomembno ohraniti dobro telesno odpornost, ki preprečuje oslabitev imunskega sistema. Za večino je potrebna zmerna (športna) aktivnost.
Čim bolj smo ozaveščeni in informirani, tem več lahko storimo za svoje zdravje s pozitivnim odnosom do zdravja, usklajevanjem aktivnega, poklicnega in kontemplativnega stila življenja – jogo, meditacijami. Najbolj znani dejavniki nezdravega življenjskega sloga so: nezdrav način prehranjevanja, telesna nedejavnost, kajenje, droge, pitje alkoholnih pijač in stresni način življenja, izpostavljanje škodljivim vplivom in onesnaženosti okolja.
Drljić Karmen (2011) je proučevala etnično identiteto priseljencev iz bivših jugoslovanskih republik v Slovenijo. Etnična identiteta je zanjo psihosocialni razvojni proces, znotraj katerega se mladostnik na podlagi raziskovanja in razumevanja svoje etnične pripadnosti opredeli. Možni so štirje etnično identitetni statusi: 1. privzeti, 2. razpršeni, 3. odloženi in 4. doseženi.
Lestvica rezilience je bila v raziskavah prepoznana kot ustrezni merilni inštrument za merjenje stopnje rezilince med mladostniki in pripadniki različnih narodnosti. Rezultati preizkusa so pokazali, da je dosežena etnična identiteta vplivala na razvoj rezilience pri mladostnikih iz priseljenskih družin. Inkluzivna in medkulturna šola je šola, ki mladostni kom dopušča raziskovanje in izražanje etnične identitete ter skozi vzgojno-izobraževalne procese posreduje multikulturne kompetence, ki so ključne za širšo socialno kohezijo in družbeno zrelost. Po prejšnjem modelu so učitelji pretežno poudarjali pomanjkljivosti učencev (Kiswarday, 2015a). Ti rezultati so zanimivi tudi za novejše begunske valove priseljevanja z Bližnjega vzhoda. Za boljšo integracijo le teh v Sloveniji manjka socialni kapital medsebojnega zaupanja.
Rezilientnost v izobraževanju najbolj spodbujajo kakovosten pouk, inkluzivni pristop, izkustveno učenje v varnem okolju, sodelovalno učenje in podpora pri doseganju ciljev. Izven šole pa obstajajo razne svetovalne službe. Eden izmed načinov spodbujanja rezilientnosti je opolnomočenje, ki s pomočjo različnih tehnik nudi podporo posameznikom, da v sebi najdejo osebno moč, odgovornost in ljubezen. Svetovalec svojim strankam pomaga, da ugotovijo, kdo so, kaj zares želijo v življenju in kako se (še) lahko soočijo z nastalo težavo ali konfliktom, ki jih dela nemočne. Posameznik krepi dobro komunikacijo s samim seboj in z drugimi. Ko v sebi najde mir, da tako lahko živi v miru z drugimi. Metode celostne podpore posameznikom, da ponovno prebudijo potenciale osebne moči in ljubezni, nepristransko in empatično poslušanje, postavljanje vprašanj, spodbujanje izražanja njihovih čustev, prepoznavanje preteklih ovirajočih vzorcev in iskanje novih perspektiv.
Če sklenemo: imejmo pred očmi, da se pogosto zgodi, da so deležni najmanj podpore, opolnomočenja in rezilience tisti reveži, ki bi jo najbolj potrebovali.
dr. Bogomir Novak
Literatura
- Drljić Karmen (2011). Vpliv etnične identitete na razvoj rezilientnosti vzorcev vedenja iz priseljenih družin. Koper, Pedagoška fakulteta.
- Kiswarday, Vanja Riccarda, Valenčič Zuljan, Milena (2015). Paradigmatski premik sodobne šole od usmerjenosti v primanjkljaje k rezilientnosti. Obzorja učenja : vzgojno-izobraževalne perspektive. 2015, str. 179-194, 483-484.
- Kiswarday, Vanja Riccarda. Drljić, Karmen (2015a). Rezilientnost kot orodje za udejanjanje inkluzije v vzgoji in izobraževanju. Obzorja učenja : vzgojno-izobraževalne perspektive. 2015, 247-263, 492-495.
- Längle, Alfried (1991). Osmišljeno živjeti : primijenjena egzistencijska analiza : putokaz za život. (orig. Sinnvoll leben). Zagreb, Kršćanska sadašnjost.
- Waibel, Eva Maria (2013). Erziehung zum Sinn – Sinn der Erziehung : Grundlagen einer Existenzielen Pädagogik, 2. Auflage (leicht überarbeiten). Augsburg: BRIGG Pädagogik Verlag.
PRIJAVA