PEDAGOŠKI INŠTITUTPo Unescovih podatkih (vir) je žensk v raziskovanju manj kot 30 odstotkov. Še poseben tozadeven problem so področja STEM (tj. naravoslovje, tehnologija, inženirstvo, matematika). Ob novicah, ki so povezane s tem, pogosto vidimo ženske z epruvetami ali mikroskopi, ampak to ni vsa znanost – znanstvenice smo tudi v humanistiki in družboslovju, a ne uporabljamo tovrstnih pripomočkov. Naši pripomočki so tehnologije mišljenja (vir), in te so medijsko seveda videti manj atraktivne.
Ob tem je povedno tudi izrazje, ki opisuje možnosti znanstvenic: stekleni strop, puščajoča cev, zaprta vrata ali vrata, ki so videti kot vrata, so pa v resnici izhod – v akademskih karierah ženske »zastanemo«, pogosto za vedno, na nekje pod vrhom hierarhij (vir). Ker so številke učinkovite in pritegnejo, pa povejmo tole: na terciarni stopnji v Sloveniji res diplomira pomembno več žensk kot moških (tj. 60 odstotkov), a na visokih položajih v gospodarstvu in politiki jih je malo, da o tipičnih akademskih karierah niti ne govorimo: tu smo leta 2012 imeli, kar zadeva redno profesuro, 77 odstotkov moških in 23 odstotkov žensk (vir). O znanstvenih svetnicah, najvišjem nazivu v raziskovanju, dosego katerega pravilniki (ali njihova interpretacija) pogosto zelo otežujejo, tule sploh ne govorimo.
Znanstvena zgodba je samo ena zgodb, povezanih z (ne)možnostmi žensk v poklicnem življenju, političnem udejstvovanju, družbenem in kulturnem razvoju, zasebnosti, ki so še vedno polne neenakosti. Te neenakosti krize, kot je denimo pričujoča zdravstvena (ki v resnici sega na vsa področja našega življenja), samo še povečujejo in zaostrujejo. Zato 8. marec ne bi smel biti nekaj, s čimer »opravimo« na en dan (vir).
dr. Valerija Vendramin
PRIJAVA