PEDAGOŠKI INŠTITUTV nadaljevanju objavljamo gradivo, pripravljeno za 210. sejo Strokovnega sveta za splošno izobraževanje.
Avtorji gradiva so:
- dr. Zdenko Kodelja, znanstveni svetnik, PI
- red. prof. dr. Marjan Šimenc, PI
- red. prof. dr. Igor Ž. Žagar, PI
Naj najprej opozorimo, da je Pedagoški inštitut že na sestanku, ki ga je 22. 4. 2020 sklicala ministrica, prof. dr. Simona Kustec, opozoril na nujnost priprave ustreznih didaktičnih navodil in smernic za primer nadaljevanja pouka na daljavo. Zato smo nemalo presenečeni, da je bilo vabilo na strokovno razpravo o izzivih in predlogih izvajanja kurikula v pogojih epidemije, v okviru 210. seje SSSI, dne 19. 11. 2020, torej skoraj sedem mesecev po aprilskem sestanku, posredovano brez slehernega delovnega gradiva.
V Sloveniji je namreč v času sedanje epidemije koronavirusa, podobno kot v drugih evropskih državah, izvajanje šolskega kurikula najprej odvisno od ukrepov, ki jih na podlagi epidemiološke slike in priporočil zdravstvene stroke določi predvsem šolsko ministrstvo oziroma vlada. Ker se ti pogosto spreminjajo, se dokaj hitro in nepredvidljivo spreminjajo tudi zunanji pogoji za izvajanje kurikula oziroma učnega načrta. Zato je potrebno doseči čim širše soglasje – strokovno in politično – o tem, katere cilje in standarde znanja naj učitelji poskušajo doseči, ko izobraževanje poteka pretežno v šoli, ko poteka na daljavo ali kombinirano. Poleg tega je treba preučiti možnost uresničevanja vzgojnih ciljev, še posebej v razmerah dolgotrajnega izobraževanja na daljavo.
Če bo pouk potekal večinoma v šoli, bodo morebitne spremembe učnega načrta odvisne predvsem od tega, v kakšnem obsegu in na kakšni ravni so bili cilji in standardi znanja uresničeni v času izobraževanja na daljavo pri vsakem učnem premetu. Ker objektivnih podatkov o tem ni, bi bilo dobro (že na začetku vsakega ponovnega izvajanja pouka v šoli) izvesti kolikor mogoče objektivna preverjanja dosežene ravni znanja (morda v obliki zunanjega preverjanja po modelu NPZ-jev v OŠ) pri vsakem učnem predmetu za vsakega učenca. To »diagnostično« preverjanje je nujni pogoj za uspešno in pravično nadaljevanje izobraževanja v šoli, ki bi moralo biti še bolj individualizirano kot pri pouku v običajnih razmerah, če želimo nadoknaditi pri različnih učencih različne vrste in velikosti primanjkljaja, ki je nastal kot posledica izobraževanja na daljavo. Brez vedenja o tem, kaj učenci dejansko znajo, bi bilo tudi morebitno spreminjanje učnega načrta podobno zdravljenju brez znane diagnoze. Zgolj vedenje o tem, katero učno snov, v kakšnem obsegu in na kateri zahtevnostni ravni so učitelji izvedli v času izobraževanja na daljavo, je pomembno, a ni zadostno.
Ker ne vemo, kako pogosto in kako dolgo bo potekalo izobraževanje na daljavo, bi bilo potrebno najprej ugotoviti, kaj so bile glavne ovire pri udejanjanju učnega načrta v okviru izobraževanja na daljavo, potem pa videti, ali je mogoče katere izmed njih odpraviti ali zmanjšati z dodatnimi ukrepi: poleg nadaljevanja krepitve internetne infrastrukture in zagotavljanja računalnikov tistim, ki ga nimajo, denimo tako, da se učitelje čimbolj razbremeni vloge nudenja tehnične pomoči pri uporabi računalnikov in programske opreme (z ustanovitvijo skupin za tehnično pomoč uporabnikom, prek klica na brezplačno telefonsko številko, ki bi bile na razpolago vsakemu učencu ali njihovim staršem vsak dan od 7-21 ure); omogočiti številnim upokojenim in nezaposlenim učiteljem ter drugim nezaposlenim visoko izobraženim mladim (celo z doktorati), da se preko posebej razpisanih javnih del vključijo kot »inštruktorji«, ki bi na daljavo pomagali kateremu koli učencu kjerkoli v Sloveniji, ki bi jih poklical na pomoč itd. Šele ko bi bile tovrstne dodatne možnosti izkoriščene, bi bilo jasno, kaj je treba, če sploh, spremeniti v učnih načrtih ali pri njihovi izvedbi, da bi bilo izobraževanje na daljavo bolj uspešno in še vedno zagotavljalo zadosten obseg in raven znanja, ki je na koncu šolskega leta potrebno za uradno priznanje dosežene izobrazbe. Ker je to znanje pred tem treba ugotoviti, je potrebno določiti, kaj in kako se ocenjuje. Če bi izobraževanje na daljavo prevladovalo, bi bilo verjetno smiselno zahteve glede ocenjevanja in njegove izvedbe prilagoditi veljavnim zakonskim zahtevam, ki veljajo za izobraževanje na domu. Glede idej, da je zdaj pravi čas, »da se učni načrti očistijo balasta«, pa je odločitev treba prepustiti posameznim strokam in ne javnemu mnenju. Morda pa bi bilo dobro, da vsi – vključno z učitelji in ravnatelji – ki trdijo, da je v učnih načrtih ogromno balasta, navedejo za vsak učni predmet v vsakem razredu, kaj je odvečnega, in se nato na tej podlagi odpre široka strokovna razprava o tem, ali gre res za balast, ki ne prispeva h kakovosti izobrazbe, ali ne.
Nekaj konkretnejših poudarkov:
- Dejstvo je, da pouk novembra 2020 poteka na daljavo.
- Dejstvo je tudi, da ne vemo, koliko časa bo pouk še potekalo na daljavo, niti tega ne, kako zelo bo zaradi ukrepov proti širjenju virusa omejen pouk, ko bo spet potekal na šolah.
- Dejstvo je tudi, da se pouk na daljavo razlikuje od pouka (v normalnih razmerah, za katere so pripravljeni šolski normativni dokumenti) v šoli. Ta razlika ni samo razlika v obliki pouka, temveč tudi v obsegu in kvaliteti pouka. Nekaterih ciljev šole pouk na daljavo ne more uresničevati. To je očitno pri področjih, kjer so za izvajanje pouka potrebni posebni prostori in oprema: na primer delavnice, laboratoriji, telovadnice. Manj očitno je pri ciljih, ki so povezani s skupim življenjem na šoli: to so tako imenovani vzgojni cilji. Šole tudi ne morejo izvajati nekaterih dejavnosti: npr. športne in kulturne dneve, šole v naravi, obšolske dejavnosti.
- Nekatere izpuščene cilje, vsebine in dejavnosti bi bilo mogoče prestaviti na obdobje, ko bo pouk spet potekal na šolah. V tem primeru so potrebne zgolj spremembe v časovni razporeditvi učne snovi pri posameznih predmetih, in za spremembe v načrtu dela šole.
Težava je v tem, da ni mogoče napovedati, koliko časa bo pouk trajala na daljavo. Torej tudi ni mogoče napovedati, koliko časa bo v letošnjem letu pouk še potekal na šoli. Kar pomeni, da ni jasno, koliko časa bodo šole v tem šolskem letu še imele na voljo, da v obdobju »normalnih« razmer nadoknadijo nekatere dejavnosti, ki so v obdobju pouka na daljavo opuščene, saj jih je mogoče opraviti samo na šoli. - Ker pouk na daljavo nekaterih ciljev sploh ne more uresničiti, druge pa samo v manjšem obsegu, je treba prilagoditi pouk tako v okviru posameznega predmeta kot v okviru celotnega dela šole.
- Prilagoditve imajo dva vidika. Na ravni poteka pouka se »prilagoditve« že dogajajo. Tistega, kar na daljavo ni mogoče izvesti, se ne izvaja, kljub temu, da bi se po veljavni šolski dokumentaciji moralo izvajati. Prva naloga torej je, da se šolske normativne dokumente (učne načrte, načrte dela, pravilnike, itd.) uskladi z realnim stanjem. Da torej »prilagoditvam« v realnosti sledijo še (pasivna, veljavna za nazaj) prilagoditev na normativni ravni. Druga naloga pa je, da se normativni dokumenti spremenijo tako, da bodo vsebovali izvedbena navodila, ki veljajo v obdobju dela na daljavo. Ta (aktivna, veljavna za naprej) prilagoditev bo zagotovila, da se bo realnost pouka spet lahko ravnala po normativnih dokumentih.
- Učitelji in šole teh prilagoditev ne morejo opraviti sami, vsaj v delu ne, ko gre za sistemske prilagoditve. To je popolnoma očitno pri prilagoditvah standardov na zunanjem preverjanju znanja, ali pa prilagoditev pravilnikov o ocenjevanju, ali pa šolski koledar … A tudi izvedbena navodila za prilagajanje učnih načrtov bi morala biti vsaj v neki meri poenotena (zaradi pravice učencev do enakih možnosti, zunanjih preverjan …)
- Te prilagoditve je treba opraviti čim prej, da normativni dokumenti spet dobijo svojo polno veljavo. To pomeni, da bodo prilagoditve potekale v časovni stiski, brez izpeljave vseh postopkov, ki jih tovrstne spremembe drugače zahtevajo. Zato bodo imele omejeno veljavnost: ne gre za dolgoročne spremembe dela v šoli, temveč za izjemno enkratno rešitev v izjemnih razmerah.
- Teh prilagoditev ni mogoče v celoti opraviti, če ni znano, koliko časa bo potekal pouk na daljavo. To pa ni znano. Iz tega sledi, da je treba prilagoditve opraviti, čeprav ni na voljo dovolj informacij, da bi jih uspešno opravili. Proces prilagoditev torej poteka v zagatnih okoliščinah. Iz tega sledi, da bo potrebna rešitev, ki bo bržkone temeljila na neki meri ugibanja o trajanju zapore šol, in tudi ugibanju o tem, s kakšnimi omejitvami bo pouk potekal na šolah v obdobju po odpravi zapore šol (tudi takrat bodo na šolah v veljavi omejitve za preprečevanje širjenja virusa, ki bodo onemogočale marsikatero dejavnost). To ugibanje je treba utemeljiti na najboljših informacijah, ki so na voljo.
- Pomembno vprašanje je vprašanje omejitev, na ravni predmetnika. To vprašanje ima lahko obliko vprašanja: ali se v času zapore šol opusti izvajanje nekaterih predmetov, da se učenci lahko osredotočijo na učenje temeljnih predmetov? Ugibamo, da so nekatere šole že naredile korak v tej smeri in opustile izvajanje izbirnih predmetov. (Sami glede tega nimamo trdnih stališč. Vendar pa se bojimo, da bo vpeljevanje dveh skupin obveznih predmetov, ključnih in vseh ostalih (med prve spadata denimo matematika in slovenščina, med druge denimo glasba in zemljepis), imelo dolgoročno negativne posledice na šolah (ker bi se oblikovala skupina drugorazrednih predmetov in učiteljev, ki v dobi epidemije nimajo ur, torej službe), zato smo do tega predloga zadržani. Vsekakor pa bi se za obdobje pouka na šolah zavzemali za to, da se pouk izvaja pri vseh predmetih.)
- Za posamezne učitelje so najbolj pomembne informacije o prilagoditvah učni načrtov in preverjanja znanja. Če bodo prilagoditve jasno zapisane, se bodo izognili nasvetom v zadnjem trenutku, naj bodo denimo pri preverjanju znanja manj strogi, naj iščejo znanje, in podobno. Se pravi nasvetov, ki v resnici ne dajo resne opore pri vprašanju, katero je ključno znanje, ki ga morajo učenci nujno usvojiti.
- Smiselno je, da imajo pri prilagoditvah učnih načrtov posameznih predmetov pomembno besedo predmetne skupine na Zavodu RS za šolstvo. Ni namreč dobro, da se sprejme pavšalno rešitev, ki pouk omeji na doseganje minimalnih standardov znanja. Pouk bo tako za ene učence preveč osiromašen, za manjšino (ki v normalnih pogojih lahko doseže le minimalne standarde) pa utegne vseeno biti preveč zahteven.
- Iz tega sledi tudi, da bo potrebno daljše obdobje po odpravi stanja epidemije, ki bo namenjeno sanaciji primanjkljajev, ki bodo nastali v času epidemije. A za takrat bodo potrebne druge vrste prilagoditev, saj bo pouk lahko potekal – upajmo – brez omejitev.
PRIJAVA