Publications

V analizi izhajamo iz predpostavke, da pojmovanje Evrope, kot ga določajo pomembni (zgodovinski) mednarodni in notranji družbeno-politični dogodki ter ga reproducirajo mediji, prehaja tudi v izobraževalno polje, kjer je pogosto impliciten in neproblematiziran del s kurikuli predpisane in uradne vednosti. Znotraj pedagoškega diskurza se »spremenljive predstave o Evropi«, ki s pomočjo javne (medijske) sfere postajajo del vsakdanje (in s tem tudi zaledne) vednosti, konstruirajo kot samoumevne in normativne. Prav institucionalni kontekst, kjer se tovrstna jezikovna raba odvija, in specifična (t. j. vzgojno-izobraževalna) narava pedagoškega diskurza pa jim omogočata, da potrjujejo, pojasnjujejo, legitimizirajo in naturalizirajo ideološka, »trenutno« veljavna politična ali kako drugače »problematična« prevladujoča pojmovanja »Evrope«, »evropskosti« in »evropskih vrednot«. Z analizo učbeniškega materiala skušamo pokazati, če in kako nekatera pojmovanja Evrope v osnovnošolskih učbenikih odražajo paralele oziroma se naslanjajo na vsakdanje (posplošeno), stereotipno, ideološko pojmovanje, ki ima svoj izvir v političnih opredelitvah iz druge polovice 20. stol in ga je mogoče identificirati zlasti v kontekstu medijskega poročanja. Naše temeljno analitično orodje predstavljajo metode kvantitativne in kvalitativne analize. S pomočjo prvih skušamo zajeti temeljne značilnosti celotnega korpusa izbranih besedil in izmeriti pogostost rabe pojma Evropa. Ker je »Evropa« bodisi kot referenčna točka ali kot samostojna učna vsebina najpogosteje in najtemeljiteje obravnavana v okviru predmeta zgodovina, smo našo analizo zasnovali okoli tovrstnih učbenikov, ki jih primerjamo z materialom, ki se uporablja ali se je uporabljal pri predmetih geografija in DVE. Kvantifikacija pojma Evropa v izbranem materialu pokaže, da v pogostosti rabe med osemletko in devetletko ni bistvene razlike. Evropa se pojavlja razmeroma pogosto, najpogosteje se rabi zlasti v okviru vsebin, ki so vezane na zgodovinsko obdobje novega veka, še zlasti »sodobno zgodovino«, pri čemer v besedilih prevladuje njeno geografsko in geopolitično pojmovanje. V okviru kvalitativnih metod analizo utemeljujemo na konceptih jezikovne pragmatike, s pomočjo katerih raziskujemo dinamiko tvorjenja pomena pojma Evropa v izbranem učbeniškem materialu oziroma skušamo pokazati na njegove »problematične« in »neproblematične« rabe. S pomočjo izbranih primerov iz učbeniškega materiala najprej osvetljujemo kontekstualne značilnosti rabe pojma Evropa v izbranih učbenikih (od različnih vidikov širšega, neposrednega in jezikovnega konteksta) ter predstavljamo značilnosti rabe pojma Evropa v luči »učbeniškega sloga pisanja« kot tipa posebne govorne dejavnosti. Kot primere različnih strategij tvorjenja pomena pojma Evropa, ki temeljijo zlasti na razmerju med eksplicitnim in implicitnim, prikazujemo t. i. »nejasne rabe« in štiri različne problematične rabe, kot jih lahko najdemo v izbranih učbenikih in ki vsebujejo elemente ideoloških reprezentacij Evrope: 1) evrocentrizem in izključenost »neevropskih« perspektiv iz prikaza dogodkov, procesov, ljudi, institucij; 2) prikazovanje Evrope z vidika nacionalnih in/ali trenutnih političnih interesov; 3) nekritična obravnava dogodkov, procesov, ljudi, institucij v kontekstu (zgolj ali poudarjeno) pozitivnega prikaza Evrope; 4) stereotipno prikazovanje Evrope skozi »ne-/manj civiliziranega« Drugega. V zadnjem delu predstavljamo korpus izpisov vseh pojavitev, ki s svojo strukturoomogoča nadaljnje analize ne le besedil, ki so povezana s pojmovanjem Evrope v izbranem materialu, temveč tudi spremljajočega slikovnega materiala.