PEDAGOŠKI INŠTITUTRaziskava Dejavniki v oblikovanju (ne)zaupanja v Državni zbor – Javna podoba Državnega zbora RS, od zgodovinskih razlogov do retoričnih učinkov, ki je na Pedagoškem inštitut potekala pred dobrimi desetimi leti je pokazala, da v DZ najverjetneje prevladuje argument moči pred močjo argumentov.
Ali je že vsaka prijavitev k besedi oz. besedovanje za “govornico” DZ tudi že argumentacija?
Ali v primeru “politične” argumentacije sploh lahko uporabimo kriterije, ki jih pri oceni argumentov uporabljamo v akademskih razpravah, da morajo biti argumenti sprejemljivi, relevantni in zadostni? Argumentacija v DZ (in v parlamentih na sploh) je namreč temeljno politično posredovana in tisto, kar za eno od političnih grupacij (poslanskih skupin) velja za sprejemljivo, ni sprejemljivo za neko drugo skupino. Kako torej argumentacijo v parlamentu/parlamentih sploh ocenjevati?
Bi glede tega utegnile obstajati razlike med različnimi modeli demokracij oz. parlamentarnimi modeli? Bi morda lahko rekli, da je argument moči najmočnejši v čistih večinskih sistemih, moč argumenta pa v čistih proporcionalnih sistemih?
Sogovorniki:
prof. dr. Igor Ž. Žagar, avtor omenjene raziskave, znanstveni svetnik na PI in profesor retorike in argumentacije na Univerzi na Primorskem,
prof. dr. Miro Cerar, profesor Filozofije prava in Teorije države na Pravni fakulteti ter dolgoletni svetovalec v DZ in
izr. prof. dr. Slavko Gaber, profesor sociologije na Pedagoški fakulteti in preučevalec modelov demokracije.
Pogovor je povezovala:
izr. prof. dr. Janja Žmavc, znanstvena sodelavka na PI ter predavateljica retorike in argumentacije na Univerzi na Primorskem
SIGNUP