PEDAGOŠKI INŠTITUT»Vloga ženskih migracij in migrantk v konstrukciji slovenske nacionalne identitete od nacionalne do postnacionalne dobe: primerjalni slovenski, evropski in globalni vidiki« je temeljni projekt, ki ga je financirala Javna agencija za raziskovanje Republike Slovenije. Trajanje projekta je bilo določeno za obdobje od 1. 7. 2011 do 30. 6. 2014. Vodja projekta je bila dr. Ksenija Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, sodelovali pa so še Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Univerza v Novi Gorici in Pedagoški inštitut. Na Pedagoškem inštitutu je potekal šesti delovni sklop z naslovom »Nacija, spol in kritična pedagogika«, ki ga je koordinirala dr. Valerija Vendramin. (Za več o celotnem projektu gl. http://projektmini.wordpress.com/.)
Projekt je obravnaval družbeno in kulturno vlogo ženskih migracij in migrantk pri oblikovanju slovenske nacionalne identitete od začetkov oblikovanja slovenske nacionalne zavesti do sodobnosti. Njegov cilj je bil na novo premisliti in osvetliti moderne procese nacionaliziranja evropskih narodov v smeri, ki bo upoštevala dinamične ter inter-relacijske vidike konstituiranja nacionalnih identitet med nadnacionalnim, nacionalnim ter transnacionalnim družbenim prostorom. Osrednji raziskovalni interes je bil teoretsko osmisliti to vlogo s perspektive družbene izkušnje migrantk.
Delovni sklop št. 6 je bil namenjen preučevanju specifičnega polja, tj. vzgoje in izobraževanja, preko izbranih kurikulov, ki so danes v uporabi v slovenskem šolskem sistemu, predvsem v osnovni šoli. Teoretske koordinate so bile začrtane s pomočjo tradicije kritične pedagogike, postkolonialne feministične teorije in feministične epistemologije ter diskurzivnih študij ideoloških aparatov šole. Med raziskovalnimi cilji tega sklopa so bili definirani tudi naslednji:
- pregled in diskurzivna analiza kurikularnih vsebin glede na dimenzije spola, migracij ter globalnih zgodovinskih in kulturnih vsebin,
- identifikacija morebitnih spolno pristranih in etnocentričnih vsebin v kurikulumu,
- identifikacija edukativno-pedagoških mest za vključitev vsebin s področja migracije.
Izhodiščno smo tematizirali proces pridobivanja vednosti s pomočjo feministične epistemologije in nekaterih njenih ključnih konceptov, zlasti koncepta tako imenovanih »umeščenih vednosti«. Projekt feministične epistemologije je – v splošnem – v tem, da poskuša razložiti povezave med konstrukcijo vednosti ter družbenimi in političnimi interesi. Raziskovanje povezav med zatiranjem, ki temelji na spolu, in praksami iskanja oziroma pridobivanja vednosti je v tem teoretskem okviru pripeljalo do ugotovitve, da je legitimacija vednostnih izjav tesno povezava z omrežji dominacije in izključevanja. Problematizirali smo vednosti, ki jih določajo metodologije in podatki, ki jih legitimirajo dominantne kulture oziroma družbene skupine. Zlasti migrantke so vsaj »dvojno nevidne«: zaradi svojega spola in migrantskega položaja.
Pri kurikularni analizi nas je zanimalo, kakšne so reprezentacije migracij v izbranih materialih in v kakšnih kontekstih se pojavljajo »migrantke«, kako so ti konteksti konceptualizirani (geografsko, politično, …), kako (če sploh) se med seboj razlikujejo, ali obstajajo sistematične podobnosti v predstavah o migrantkah oziroma skupne značilnosti teh predstav, ali obstajajo spolno pristrane in etnocentrične vsebine in katere so to?
Po kvalitativnem pregledu izbranih učnih načrtov za osnovno šolo je bilo ugotovljeno, da so omembe migracij/preseljevanj zelo skope, na meji obstoječega, in da je mogoče sklepati, da reprezentacije le-teh izhajajo iz tradicionalnih okvirov. Dimenzije spola (migrantke) praktično ni, še več: spol je skorajda neobstoječa kategorija tudi širše, v jeziku in pri predstavljanju družbenih in kulturnih prispevkov žensk. O razlikah pri različnih predmetih ni mogoče govoriti – tematizacija ostaja na precej samoumevni in poljubni ravni. Migranti so, če že, predstavljeni kot breztelesni akterji, usode žensk, ki se pogosto razlikujejo od usod moških, so, v skladu z izhodiščno hipotezo, del kulturnih tišin oziroma ne-spominjanja/raz-spominjanja (dis-remembering). Generalna ugotovitev pa je, da gre pri teh, pred nekaj leti prenovljenih učnih načrtih, za korak nazaj v primerjavi z (nekaterimi) učnimi načrti izpred slabih dveh desetletij, ko je bila dimenzija spola oziroma prizadevanje za enakost med spoloma vsaj na načelni ravni prisotna in je fungirala kot t. i. medpredmetna tema.
Na koncu smo oblikovali tudi priporočila, kako oblikovati kurikularne vsebine tako, da bi zajele vse najpomembnejše vidike »emancipatorne vednosti«, in vzpostaviti premislek o tem, kaj pravzaprav soustvarja in sooblikuje podobo današnjega, sodobnega sveta (in posledično vključevati teme, ki so bile do sedaj nemara »prezrte«).
dr. Valerija Vendramin, koordinatorica šestega delovnega sklopa
SIGNUP