PEDAGOŠKI INŠTITUTDr. Novak Bogomir, dr. Darko Štrajn, dr. Maja Gutman
Najprej ugotovimo, da digitalne tehnologije percipiramo v štirih razlikujočih se in križno nasprotujočih se modusih.
- tehnokratski apologetski odnos, ki zagovarja samo pozitivne učinke, zanika pa ali omalovažuje negativne kot so: simulakrizacija, dividualizacija, denaturacija seksualnosti, kontrola nad družbo
- negativistični odnos, ki digitalno tehnologijo in njene vplive odklanja zaradi realnih in namišljenih nevarnosti
- pozitivistični, instrumentalistični in racionalistični odnos glede na ekonomske cilje, obrambne vizije in pragmatične izobraževalne cilje
- kompleksno ambivalentni odnos, ki sintetično osmišlja teoretske in praktične možnosti celovitejšega pristopa do (človekove) narave in tehnologije v družbi in znotraj šole.
Te percepcije so vpisane v razmerja razlikovanj med digitalnimi domorodci in digitalnimi imigranti. Nova pismenost digitalnih domorodcev reflektira spremenjeno kodificiranost realnosti. Svet čutnega je v virtualni transpoziciji »denaturiran«, seksualnost se z virtualizacijo razsredišči glede na objektno determiniranost »naravne« seksualnosti.
Kaj ostane izobraževanju? Ali naj se omeji na pragmatično pozitivne vidike digitalnih tehnologij za izvajanje pouka ali naj se skuša soočiti s še vedno nejasnimi učinki virtualnosti na subjektivacijo posameznic in posameznikov, z učinki na nezavedno in nemara celo na fiziološke strukture perceptivnega aparata? Kaj v takem kontekstu pomeni izobraževanje za kritično mišljenje?
SIGNUP