Tako v strokovnih in akademskih razpravah kot tudi v vsakdanji pedagoški praksi se pogosto soočamo s problemi in izzivi, na katere nimamo enoznačnega pogleda, še manj pa jasnega ali prepričljivega odgovora. Kakor potrjujejo številni projekti, strategije in iniciative ter primeri ‘dobrih’ praks, se iskanje enoznačnih odgovorov – kljub povečanemu interesu teoretikov, snovalcev politik in pedagoških delavcev – (vse prepogosto) sooča z vrsto zgrešenih srečanj in zamujenih priložnosti. Zadevo dodatno zaplete tudi dejstvo, da je odziv politik(ov) v najboljšem primeru enostranski ali pa dvoumen. Tudi zaradi tega je probleme in izzive v vzgoji in izobraževanju potrebno misliti v vsej svoji kompleksnosti in protislovnosti.

To nalogo z veliko mero uspešnosti opravlja vsebinsko področje raziskovanja. Njegova vloga je v zadnjih nekaj desetletjih vse prej kot obrobna ali zanemarljiva: temeljno in aplikativno raziskovanje, mednarodne primerjalne raziskave izobraževalnih dosežkov, na podatkih in dejstvih utemeljene politike, vloga in pomen evalvacije kakovosti v sistemu vzgoje in izobraževanja ter akcijsko raziskovanje, ki uspešno presega razkorak med teorijo in prakso – v kolikor jasna oz. določljiva ločnica med obema razsežnostma, seveda, obstaja – so samo nekateri izmed indikatorjev vloge in pomena raziskovanja pri uvajanju sprememb in novosti v vzgoji in izobraževanju. Kljub temu pa se raziskovanje v vzgoji in izobraževanju sooča tudi z vrsto problemov in izzivov. Občutno nižja sredstva, ki se jih zadnja leta namenja raziskovanju in razvoju nasploh, redukcionistično pojmovanje procesa edukacije, ki je v skladu z neoliberalno doktrino zvedeno na tržno pojmovanje izobraževanja oz. znanja, sočasna komercializacija raziskovalne dejavnosti kot tudi zahteve po neposredni ‘uporabnosti’ rezultatov raziskovalnega dela, so samo nekateri izmed negativnih trendov, ki mu raziskovalci na širšem vsebinskem področju vzgoje in izobraževanja – bolj ali manj – (ne)uspešno kljubujejo.

Te probleme in izzive v veliki meri uspešno presega vse večja interdisciplinarnost v raziskovanju. Pedagogika in andragogika, razvojna in socialna psihologija, filozofija vzgoje, sociologija edukacije, kulturologija, študije spolov, etnične in migracijske študije, management v vzgoji in izobraževanju, lingvistika in teorija diskurza, antropologija itn., so pomembno prispevale k revitalizaciji raziskovanja v vzgoji in izobraževanju. To potrjujejo tudi številni primeri povezovanja raziskovalcev in predavateljev na fakultetah ter pedagoških delavcev, ki ima v Sloveniji že dolgo tradicijo.

V ta namen sta Pedagoški inštitut ter Slovensko društvo raziskovalcev na področju edukacije v letu 2016 organizirala 1. nacionalno znanstveno konferenco z naslovom ‘Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju’, ki je potekala v torek, 27. septembra 2016, v prostorih Fakultete za računalništvo in informatiko ter Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo (Večna pot 113, Ljubljana). Osnovni cilj konference je bil diseminacija rezultatov raziskav ter izmenjava izkušenj, identifikacija ključnih problemov, izzivov in ovir v vzgoji in izobraževanju ter spodbujanje in razvoj raziskovanja nasploh. Na konferenci sta kot vabljena predavatelja sodelovala prof. Michael Hand, PhD, z Univerze v Birminghamu in dr. Zdenko Kodelja s Pedagoškega inštituta. Prav tako je bilo na konferenci podeljeno priznanje za življenjsko delo Pedagoškega inštituta in SLODRE.

red. prof. dr. Igor Ž. Žagar, direktor Pedagoškega inštituta
red. prof. dr. Pavel Zgaga, predsednik SLODRE
dr. Mitja Sardoč, predsednik programskega odbora