Založništvo

Knjiga je nastala kot del projekta Strokovne podlage, strategije in teoretske tematizacije za izobraževanje za medkulturne odnose ter aktivno državljanstvo, ki sta ga v obdobju 2010-2011 izvajala Znanstveno raziskovalni center SAZU in Pedagoški inštitut, ter predstavlja raziskovanje dveh diskurzivnih fenomenov, ki imata v okviru vzgoje in izobraževanja precej pomembno vlogo, a pogosto ostajata prezrta. Retorika in argumentacija, veščini uspešnega javnega prepričevanja in utemeljevanja, sta družbeni in jezikovni dejavnosti, brez katerih o sodobni šoli v najširšem smislu skorajda ni mogoče govoriti. Pravzaprav si brez njiju težko predstavljamo tudi vsakdanjo komunikacijo, še posebej pomembna je njuna vloga v družbenem udejstvovanju. Ker je jezik oziroma jezikovna raba še vedno eno njegovih temeljnih orodij, predstavlja obvladovanje retorike in argumentacije sredstvo oziroma način, s pomočjo katerega je mogoče dosegati temeljne zahteve javnega, družbenega, demokratičnega delovanja.
V slovenskem prostoru za retoriko in argumentacijo velja, da kot izobraževalni vsebini še vedno ostajata v ozadju bodisi sta napačno razumljeni ali ju v obliki izobraževalnih vsebin celo ni. Zato v monografiji skušamo osvetliti pomen sistematičnega in celovitega vključevanja retorike in argumentacije v slovensko vzgojo in izobraževanje ter na primerih dobre prakse pokazati, kako je mogoče obe veščini tudi uspešno poučevati.
Glede na to, da se retorika in argumentacija pri nas samostojno poučujeta le v nekaj primerih, smo se v našem raziskovanju posebej osredinili na tiste učne vsebine, predmete in šolske dejavnosti, ki bodisi po svoji tematiki ali naravi predvidevajo tudi obvladovanje obeh veščin. To so najprej vsebine, ki so kakorkoli povezane z javnim udejstvovanjem, med njimi zlasti tiste, ki vključujejo koncepta aktivnega državljanstva in multikulturnosti. Učinkovita jezikovna raba, opredeljena v kontekstu uspešnega (javnega) prepričevanja in utemeljenega predstavljanja stališč, je namreč v izhodišču najtesneje povezana z razvojem in pojmovanjem demokratičnosti in demokracije v evropskem kulturnem prostoru vse od antike do danes. Zato jo glede na njeno naravo in prostor uporabe v luči aktualnih vzgojno izobraževalnih konceptualizacij opredeljujemo kot svojevrstno (retorično-argumentacijsko) komunikacijsko kompetenco, ki je tudi danes ključna za posameznikovo uspešno in aktivno družbeno udejstvovanje. Povedano z drugimi besedami, zmožnost prepričljive in/ali utemeljene zasnove tega, kar želimo povedati, kakor tudi zmožnost kritične presoje slišanega, predstavljajo tista ključna orodja ali primarna sredstva, s pomočjo katerih je tudi danes sploh mogoče udejanjati načela demokracije.
Izhajajoč iz takšnih konceptualizacij, smo naše raziskovanje pomena in vloge, ki ju imata in naj bi ju imela retorika in argumentacija v slovenski vzgoji in izobraževanju, zasnovali na treh metodoloških izhodiščih, ki monografijo delijo v tri sklope.
V prvem sklopu obravnavamo nekaj tipičnih pojmovanj retorike in argumentacije ter razmerja med njima. Skozi kratek oris izbranih retoričnih in argumentativnih konceptov osvetljujemo tezo, da je za razumevanje, obvladovanje in poučevanje prepričljivega in utemeljenega komuniciranja pomembno temeljito poznavanje retorike in argumentacije kot teoretskih disciplin. Sledi prikaz problematike sodobnega poučevanja retorike in argumentacije na Slovenskem, v katerem predstavljamo pregled in analizo kurikulov in izobraževalnih programov za osnovno in srednjo šolo. Posebej nas je zanimalo, koliko in v kakšni obliki so učenci na osnovnošolski in srednješolsko ravni izobraževanja deležni pouka tistih komunikacijskih spretnosti, ki sodijo v teoretski polji retorike in argumentacije. Z vidika vključevanja vsebin retorike in argumentacije dodajamo tudi pregled visokošolskih programov treh slovenskih univerz. Ker je v monografiji eno od izhodišč, da je retorično-argumentacijska kompetenca pomemben dejavnik uspešnega družbenega udejstvovanja, v tem delu nekoliko podrobneje predstavljamo tudi vlogo in pomen poučevanja principov retorike in argumentacije v okviru pouka državljanske vzgoje v Sloveniji in analiziramo, koliko sta retorika in argumentacija kot izobraževalni vsebini zastopani v temeljnih dokumentih o državljanski vzgoji.
V drugem sklopu monografije predstavljamo empirično raziskavo o vlogi in pomenu retorike in argumentacije v slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Raziskava podaja odgovor na dve temeljni vprašanji: 1) kaj o retoriki in argumentaciji učenci in njihovi učitelji vedo in menijo; 2) kaj od njiju neposredno uporabljajo v šolskem vsakdanjiku. V analizi predstavljamo rezultate, ki osvetljujejo vlogo šole in učiteljev pri poznavanju, razumevanju in rabi retorično-argumentativnih spretnosti v okviru posameznih predmetov, šolskih in obšolskih dejavnostih ter v medosebnih odnosih.
V zadnjem sklopu prikazujemo praktične primere izobraževalnih vsebin s področja retorike in argumentacije za srednješolski pouk, ki so bili že uspešno izvedeni in ovrednoteni. Poglavja vsebujejo metodološko kot vsebinsko razčlenitev, skupaj z vsemi delovnimi materiali, ki so potrebni za izvedbo. Na ta način skušamo v okviru pedagoške prakse (ne glede na učni predmet) začrtati enoten komunikacijski model, ki lahko ponudi uporabna orodja za oblikovanje, izražanje, kritično vrednotenje, branjenje in utemeljeno zavračanje vsakršnih stališč, kakor tudi obvladovanje različnih ravni in strategij učinkovitega prepričevanja.