Založništvo

V knjigi tematizirava, problematizirava in predlagava izhodišča za obravnavo in regulacijo konstrukcij (porno)spolnosti in nasilja v medijih, predvsem pa v vsebinah produktov in storitev informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) oz. novih medijev. Svoj predmet raziskujeva skozi analizo diskurzov, skozi katere je opredeljen v javnosti in v vzgojno-izobraževalnem procesu (medijski, legislativni in regulativni, javnomnenjski, pedagoški, poljudno medicinski in poljudno socialno-psihološki govor). V raziskovanje sva pritegnili orodja in dognanja različnih znanstvenih področij in disciplin, saj je tema kompleksna in povezana z mnogimi vidiki družbenega življenja. Za temeljno teoretsko ogrodje sva vzeli feministično epistemologijo kot projekt, ki si prizadeva razložiti povezave med konstrukcijo vednosti ter družbenimi in političnimi interesi. Poudarek je tu na spolu kot osrednji kategoriji v razpravah in rekonstrukcijah epistemskih praks, norm in idealov. Feministični pristop k epistemologiji se poleg tega nagiba k poudarjanju načinov, na katere je spoznavajoča/-či posamična in konkretna, materializirana oseba (ne pa abstraktna in univerzalna). Feministične epistemologije jemljejo resno moduse, na katere so spoznavajoči oziroma vedoči vpleteni v družbene odnose, ki so generalno hierarhični in kulturno ter zgodovinsko specifični. Primarno sva si prizadevali obrazložiti epistemološke razsežnosti fenomena in oblikovati sodobne koncepte za soočanje z njim. Interdisciplinaren pristop pa je argumentiran tudi z aplikativnim namenom projekta, ki je v vzpostavitvi znanstvenih in strokovnih izhodišč za obravnavo konstrukcij nasilja in (porno)spolnosti v medijih in IKT v šolskem kurikulumu in neformalnih programih (v okviru t. i. spolne vzgoje ter vzgoje za medije in IKT), in v znanstveno-strokovni platformi za konfrontacijo s proliferacijo konstrukcij nasilja in spolnosti v okviru koregulativnega sistema (v pravnem okviru zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami). Ob tem reflektirava tudi spornost/uporabnost obstoječe prevlade kvantitativnih metod. Podrobneje se osredotočava na polje vzgoje in izobraževanja ter preko temu polju lastnih konceptov (kurikulum, prikriti kurikulum, uradna vednost) poskušava identificirati problematiko, skupaj z dobrimi/slabimi praksami doma in v tujini. Ugotavljava, da je sfera šolskega informiranja in vzgoje mladih na področju seksualnosti in spolnega zdravja zelo nerazdelana oziroma pomanjkljivo obravnavana. Ravno to – (ne)kompetence otrok in mladih glede spolnosti in odnosov – pa je tudi točka, na kateri povezujeva obe področji, ki normirata odraščanje in na katerih se dogaja in obnavlja spolno diskriminatorno ospoljenje. Kot je razvidno, gre za področji šolanja in (novih) medijev, ki na diferencirane načine vključujeta pojavnosti spolno zaznamovanega nasilja in pornografizirane seksualnosti. Konvergenco med (novo)medijskimi normami, ki otrokom in mladim predpisujejo, kako odraščati v »ženskost« in »moškost« in kako se »vpisati« v spol skozi seksualnost – in zapovedmi prikritega kurikuluma in vrstniške šolske kulture refleksivno uokvirjava na različne načine, najprej skozi predstavitev določenih konceptov (spol, seksualnost, nasilje), nato metodološko (denimo s pomočjo feministične antropologije izobraževanja) in končno skozi niz primerov iz šolskega okolja. V monografijo, ki vsebuje tako izhodiščne, epistemske obrazložitve kot tudi povsem konkretne problematike, nanašajoče se na mladostniške izkustvene prakse in na regulacijske ter izobraževalne politike (zlasti t. i. spolne vzgoje), pa sva vključili še vrsto tem in hipotez, ki čakajo na nadaljnjo obravnavo. Navsezadnje je delo osmišljeno predvsem kot temelj nadaljnjih elaboracij na ravni znanstvenega raziskovanja in hkrati tudi že prevajanja v regulacijske in izobraževalne strategije in nato tudi njihovega sprotnega preverjanja.