Založništvo

Knjiga Homo spectator je napisana kot samostojna in vsebinsko zaokrožena razprava, sestavljena iz več tematskih sklopov. To razpravo je razumeti kot nadaljevanje natisnjene knjige Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije, zato je v uvodnem delu povzeta vsebina te v letu 2003 objavljene knjige. V nekaterih tematskih sklopih zajetih v knjigo Homo spectator sta predmet proučevanja predvsem teoretska in zgodovinska problematika izobraževanja v umetnostnih muzejih in galerijah, v drugih pa bolj njegove praktične, metodične in organizacijske razsežnosti. V prvem poglavju se osredotočamo na terminološke probleme z izrazom »muzejska pedagogika«, ki se v Sloveniji uporablja že več kot dve desetletji. Izraz je problematičen vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker se nanaša na izobraževalno in vzgojno delo tako z otroki kakor tudi z odraslimi v muzejih in galerijah, ne upošteva pa bistvene spremembe, ki je nastala z vzpostavitvijo andragogike kot posebne edukacijske vede. Drugi razlog, zaradi katerega je izraz problematičen, pa je, da napeljuje k napačnemu sklepu, da je muzejska pedagogika posebna edukacijska veda, čeprav to v resnici ni. V drugem poglavju Preliminarije za muzejsko pedagogiko raziskujemo, kako se je v obdobju od druge polovice 19. stoletja do približno konca tridesetih let 20. stoletja razvijala znotraj šolskega predmetnika »metodika opazovanja likovnih del« kot predhodnica muzejske pedagogike. Po predstavitvi različnih konceptov izobraževalnih dejavnosti za otroke sledi razmišljanje o odnosu med slovenskimi šolami in muzeji v obdobju po drugi svetovni vojni. Tretje poglavje Strategije estetske vzgoje v umetnostnih muzejih poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj lahko razberemo iz različnih načinov postavitve zbirk v umetnostnih muzejih in kaj je tisto, kar postavitve bolj ali manj prikrivajo oziroma razkrivajo. Zadnje poglavje Kopernikanski obrat v pojmovanju razmerja med muzeji in občinstvom obravnava radikalni preobrat v razumevanju muzejev in obiskovalcev: v zadnjih desetletjih niso več v središču zanimanja in preučevanja muzeji kot institucije, temveč njihovi obiskovalci. Ta preobrat je povzročil, da je izobraževalna vloga muzejev pridobila na pomenu. Predpogoj za uspešno izobraževalno delo v muzejih pa je poznavanje njihovega občinstva. Knjiga ne obravnava problematiko muzejske pedagogike na sploh, ampak se ukvarja s tisto, ki je specifična za umetnostne muzeje in galerije, v katerih so razstavljena dela starejše likovne umetnosti. Besedilo ni uvod v muzejsko pedagogiko kot znanstveno vedo, saj take vede v Sloveniji, preprosto ni. Ne obstaja niti kot ena od pedagoških disciplin niti kot samostojna ali interdisciplinarna veda. Zato tudi tega besedila ni mogoče razumeti kot uvod v neko sistematizirano vednost, bolj gre za vstop v neke vrste labirint teoretskih in praktičnih problemov.