Založništvo

Monografija temelji na raziskovalnem projektu Oblikovanje, razvoj in pojma Evrope v slovenskih časopisih v drugi polovici 20. stoletja, ki je potekala na Pedagoškem inštitutu od februarja 2008 do februarja 2011. Tekom raziskave smo analizirali poročanje Dela in Dnevnika o šestih, za zgodovino Evrope prelomnih, dogodkih: madžarski vstaji leta ’56, zaprtju meje med obema Nemčijama in začetku gradnje Berlinskega zidu leta ’61, študentskem uporu in splošni stavki v Franciji leta ’68, okupaciji Češkoslovaške leta ’68, uvedbi vojnega stanja na Poljskem leta ’81 in rušenju Berlinskega zidu leta ’89.

Dogodke smo analizirali z metodo kritične analize diskurza (v izvirniku critical discourse analysis ali krajše CDA), ki vključuje tako lingvistično analizo in analizo argumentacije v izbranem (v našem primeru časopisnem) diskurzu kot hkratno analizo zgodovinskega, političnega in družbenega ozadja ter pogojev tega diskurza. Prvi del monografije sestavljajo raziskovalna poročila in materiali o naštetih dogodkih oziroma besedila, ki so neposredno vezana na raziskavo.
Drugi del je sestavljen iz besedil, ki predstavljajo podrobnejšo in širšo obravnavo predvsem dveh prelomnih let: ’68 in ’89 oziroma dogodkov, ki so se v teku raziskave pokazali za najpomembnejše za oblikovanje pojma Evrope, kot ga poznamo danes. Leto ’68 je v zgodovini Evrope predstavljalo prvo množično in precizno politično artikulirano problematizacijo povojne evropske družbeno-politične ureditve tako na kapitalističnem Zahodu kot na socialističnem Vzhodu. Na obeh straneh železne zavese so leta ’68 izbruhnili upori proti rigidnemu sistemu državne administracije, bedi tovarniškega življenja in družbe dela in deficitu neposredne demokracije oziroma dejanske ljudske participacije v političnem življenju. Glavne zahteve leta ’68 lahko strnemo pod zahtevo po demokratičnem socializmu, tj, preseganju tako etatizma in politične dominacije strank(e) kot produkcijskih razmerij, značilnih za industrijske družbe srede 20. stoletja.

Če je leta ’68 v Evropi prevladovala levičarska politična imaginacija, je bilo leta ’89 obratno. Zahteve po demokratičnem socializmu so se umaknile klasično liberalnim zahtevam po človekovih pravicah, svobodi govora in gibanja, parlamentarni demokraciji za vse in tihemu pristanku na domnevno neizogibnost globalne prevlade kapitalizma. Evropski politični imaginarij se je skrčil na opozicijo svobodni svet / totalitarizem, kjer je pripadanje svobodnemu svetu oziroma ukinjanje »totalitarnega« realno obstoječega socializma pomenilo tudi določeno, pogosto neprijetne, koncesije »zahodnemu načinu življenja«. Obrat v desno po letu ’89 je očiten tako v razvoju EU v devetdesetih kot v politični klimi postsocialistične vzhodne Evrope v obdobju tranzicije.
Tretji del monografije sestavljajo besedila, ki niso neposredno vezana na raziskavo in ki obravnavajo sodobnejše teme v družbeno-političnem razvoju Evrope od leta ’89 dalje. Prvo poglavje tretjega dela obravnava razvoj politike dela v Evropi od dilem industrijske družbe in eksperimentov z delavskim samoupravljanjem do ekspertnega »managementa«, ki naj bi bil nujnost v tako imenovani postindustrijski družbi. Drugo poglavje podrobneje obravnava spremembe v načinu dela in produkcije v kulturnem polju, kjer pokažemo, da v sodobnih transformacijah načina produkcije ne gre za prehod od industrijske k postindustrijski družbi, temveč za industrializacijo prej avtonomnih področij kulturne in intelektualne produkcije, kot so novinarstvo, umetnost in znanost. V tretjem poglavju tretjega dela se podrobneje ukvarjamo s politično-ekonomskim razvojem EU od začetka devetdesetih do danes in z reformami univerze ter trga delovne sile (Bolonjska in Lizbonska strategija), ki pomenijo tako degradacijo intelektualnega dela kot prekarizacijo prej stabilnih delovnih razmerij, značilnih za socialno državo 20. stoletja.