Založništvo

Knjiga, ki je pred vami, prinaša zbir tekstov, ki vsak po svoje, a vendar z določeno skupno mero, obravnavajo tematiko šolskega polja. Poteza, ki jih druži, je predvsem v tem, da naslavljajo nekaj, kar je glede na deklarativno raven sodobnega pedagoškega diskurza mogoče zajeti predvsem kot njegovo »drugo«. Čeravno se tematike šolskega polja in pedagoškega diskurza večinoma lotevajo s teoretskih pozicij, ki so pedagoškemu diskurzu zunanje, ob tem ne gre za stavo na pluralnost alternativnih pogledov, ki bi skušala v imenu raznolikega, demokratičnega mnoštva nazorov od zunaj kritizirati uniformno vladajoče pedagoško »Eno«. Prav tako ne gre za pristanek na iluzije o dobi po »koncu ideologij«, v kateri naj se enotujoči pritiski – zlasti na področju vzgoje in izobraževanja – ne bi več vršili, ali pa celo za »ustvarjalnost« v iskanju »drugačnega« in »zanimivega« v obravnavi šolskega polja. Nasprotno. O monolitnosti vladajočega pedagoškega »Enega« je še vedno nadvse smiselno govoriti, nemara toliko bolj, kolikor se zdi, da je danes enotno prav v imperativu mnogoterosti, raznolikosti in razpršene individualizacije. Prej kot na stran kakršne koli demokratične pluralnosti »drugih« pogledov se skuša pričujoči zbornik zato postaviti v razpoko »Enega« in se z njegovega notranjega roba razgledati tako po njegovi površini kot »drobovju«. Drugo, ki ga želi na ta način zadeti, je s pedagoškim diskurzom tako ali drugače notranje povezano, četudi le tako, da je zavoljo določene idejne konstelacije ali logike delovanja iz njega nujno izključeno.
Zastavek zbornika se po eni strani opira na način pojmovanja šolskega polja, ki vključuje celotno institucionalno strukturo izobraževanja ter izobraževalno politiko in v katerem je šola koncipirana kot eden ključnih dejavnikov družbene reprodukcije. To področje je močno zaznamovano s političnimi, ekonomskimi in svetovnonazorskimi interesi, ki si prizadevajo za uveljavitev in preko različnih vzvodov moči v njem vzpostavljajo strukturo gospostva. Skozi šolski aparat se vrši pomemben del politične, ekonomske in kulturno-ideološke reprodukcije; šola je polje antagonizma različnih interesov, ki ga hkrati sama reproducira. V svoji socializacijski funkciji pomembno prispeva k oblikovanju subjektivnosti in predstavlja ne le prizorišče boja za prevlado različnih družbenih interesov, temveč tudi eno glavnih osišč antagonizma med družbo in posameznikom. Ena od predpostavk pričujočega podvzetja je tovrstna imanentno antagonistična zaznamovanost šolskega polja, ki zavezuje h konceptualizaciji.
Po drugi strani se programski zastavek nikakor ne omejuje zgolj na šolstvo; to, čemur pravimo »pedagoški diskurz«, zadeva tako splošno uveljavljene predstave o vzgoji in otroštvu, kot tudi številna področja in aspekte družbenega življenja, ki s šolo ali pedagogiko na prvi pogled sploh niso povezani. Sodobni »pedagoški diskurz« odraža širše družbeno-ideološke tendence in je zaradi svojega specifičnega odnosa do »vednosti« in »oblasti« nemara ena najširših »kraljevskih« poti do ključnih vozlišč sodobne ideologije.
Na tem ozadju se odpira vprašanje pedagoškega diskurza kot prevladujočega diskurza o šoli in vzgoji, ki ga pri nas večinoma zastopa pedagoška stroka. Kritična obravnava pedagogike in vzgoje z vpeljevanjem althusserjanskih, lacanovskih in foucaultovskih koncepcij je pri nas že vzpostavila teren. Pred časom je z vidika lacanovske psihoanalize tematizirala zlasti vprašanje njune (ne)možnosti in problem avtoritete, discipline in podrejanja v odnosu do posameznikove svobode. Zdi se, da je tako zastavljena kritična refleksija temeljnih zagat šolskega polja v aktualni pedagoški teoriji in praksi skoraj povsem umanjkala. Drugo pedagoškega diskurza jo skuša na svoj način reaktualizirati in nadaljevati.
Drugo pedagoškega diskurza prinaša precej reprezentativen izbor nekaterih najaktualnejših problematik sodobnega pedagoškega diskurza in šolstva. Dotika se problematike sodobnih pedagoških koncepcij, njihove deklarativne dikcije in prikrite notranje logike. Vtem izpostavlja in analizira nekatere vidnejše trende in težnje, kot so »neoliberalizacija«, ideologija samoaktualizacije, uveljavljanje evalvacije in birokratizacija. Poleg tega ponovno odpira določena vprašanja, ki v kritičnih razpravah o vzgoji in šolstvu pri nas niso nič novega, pa so vendar še vedno – nemara celo vedno bolj – aktualna. Drugo pedagoškega diskurza prinaša gledišča, ki so prevladujočemu pedagoškemu diskurzu »druga«, a enotna v tematizaciji njegovega neprijetnega »drugega«. Vabljeni k (drugemu) branju.