PEDAGOŠKI INŠTITUT
Argumentacija v jeziku.
Avtor(ji): Igor Ž. Žagar, Mojca Schlamberger Brezar
Vrsta gradiva: znanstvena monografija
Leto izdaje: 2009
Obseg: 226 strani
ISBN-13 (PDF): 978-961-270-010-2
ISBN-13 (HTML): 978-961-270-010-2
Način citiranja:
APA:
Žagar, I. Ž., Schlamberger Brezar, M. (2009). Argumentacija v jeziku. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-010-2
MLA:
Žagar, Igor Ž., Schlamberger Brezar, Mojca. Argumentacija v jeziku. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2009.
<https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-010-2>
Knjižica, ki je pred vami, v prvem delu prinaša zbir člankov o teoriji argumentacije v jeziku Oswalda Ducrota, ki sem jih v obdobju zadnjih petnajstih let objavil v različnih revijah in drugih publikacijah.
Članki so sicer ustrezno prirejeni tokratnemu namenu objave (pri čemer je glavnino uredniškega dela prijazno opravila dr. Janja Žmavc), ohraniti pa smo želeli tudi »duh časa«, v katerem so nastali. Zainteresirana bralec in bralka bosta zato nedvomno opazila, da je v besedilu govora o argumentativnih členkih, argumentativnih operatorjih in argumentativnih veznikih, za katere danes uporabljam (enotno) poimenovanje argumentativni indikatorji. Stvar razvoja terminologije pač. Težko bo prezreti tudi dejstvo, da na različnih mestih uporabljam podobne ali celo enake primere. To ni naključje, spregled ali šlamparija: podobni ali celo enaki primeri so namreč uporabljeni za pojasnjevanje različnih konceptov in teorij. Pojasnjevanje različnih konceptov in teorij s podobnimi ali celo enakimi primeri pa se mi je zdelo didaktično mnogo primernejše in učinkovitejše, kot da bi si po sili in vedno znova izmišljeval nove (in morda ne najbolj ustrezne).
Drugi del knjige prinaša konkretne analize Mojce Schlamberger Brezar. Tudi Mojca izhaja iz Ducrotove teorije argumentacije v jeziku, četudi se terminologija na trenutke zdi drugačna. Kakor sem že poudaril, se terminologija spreminja, zanimivo vprašanje, ki se pri tem odpira, pa je: ali spreminjanje terminologije (v našem primeru predvsem kot učinek prestavljanja iz francoščine v slovenščino) ne pomeni tudi drugačnega »zajetja« predmeta, morda celo »zajetja« drug(ačn)ega predmeta. Prav zato sva se odločila, da svoje študije objaviva v isti knjigi. Kot poskus in izziv.
PRIJAVA