Založništvo

Branje, ki je pred vami, je pregledana, prečiščena in dopolnjena različica knjige Zagatnost performativnosti ali kako obljubiti, ki je l. 1989 izšla pri DZS. Četudi je od takrat minilo dvajset let, je to še vedno edina znanstvena monografija na Slovenskem, ki se sistematično in problemsko ukvarja z epistemološkimi in metodološkimi problemi performativnosti in prehoda od performativnosti h govornim dejanjem (kar, seveda, ne pomeni, da o performativnosti in govornih dejanjih ni pisal nihče drug). Avtor se posveča predvsem pogojem in možnostim – celo samim pogojem možnosti – ilokucijskosti, najbolj plodnega, a obenem najbolj nemogočega (= nemožnega), koncepta teorije govornih dejanj. Orisati skuša njegovo predzgodovino, nastanek, razvoj, cepitev in zlom, nekatere koncepte, ki so stopali na njegovo mesto in sestopali z njega, kakor tudi možnosti povezave s sorodnimi teorijami. Od teorije govornih dejanj, kakor sta jo zasnovala J. L. Austin in J. R. Searle, avtor tako preide k obravnavi “konverzacijske logike” H. P. Gricea, aksioma pertinentnosti in teorije relevantnosti D. Sperberja in D. Wilson, se dotakne problema reference in definitnih (določnih) deskripcij, pojasni koncepta vesolj verovanj R. Martina in mentalnih prostorov G. Fauconniera ter prvi del sklene s tvorbeno-pretvorbenim (“generativističnim”) pogledom na performativnost. Drugi del je v celoti posvečen patru Stanislavu Škrabcu in njegovemu “odkritju” performativnosti (avtor je, skupaj z M. Grgič, ta del predelal in razširil v samostojno knjigo, ki je l. 2004, pod naslovom Čas in dejanje v jeziku, izšla pri založbi cf*). Avtor oriše začetke Škrabčevega konceptualiziranja performativnosti (teorijo o rabi glagolskih vidov v slovenščini), živahno teoretsko diskusijo med štirimi slovenskimi jezikoslovci ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, izpostavi konceptualno problematičnost performativnosti v slovenščini in sklene s predstavitvijo t.i. delokutivne hipoteze kot možne rešitve problema performativnosti (tako v slovenščini kot tudi sicer).