PEDAGOŠKI INŠTITUTV mnogih izobraževalnih sistemih po svetu je bilo vprašanje književnega kanona v zadnjih desetletjih problematizirano in prepoznano kot pomembno pri oblikovanju učnih načrtov. V tem okviru je zlasti pereče običajno prevladujoče število avtorjev oziroma odsotnost avtoric, kar pa v Sloveniji – kljub številnim pobudam – na ravni oblikovanja politik in sestavljanja učnih načrtov ni zaznano kot problematično, se ne udejani in do sprememb oziroma rešitev ne pride.
Izhajajoč iz te perspektive, bova v PI pogovorih najprej na kratko pogledali, kakšne so možne definicije književnega kanona (kot zbirka najboljšega, najbolj reprezentativnega …) in kako bi ga bilo mogoče posodobiti – ne le vsebinsko oziroma faktografsko, pač pa tudi konceptualno.
V nadaljevanju pa se bova posvetili osvetlitvi številnih pobud, ki so jih različne skupine in posameznice v Sloveniji že naslovile na pristojna telesa, in iskanju razlogov, zakaj do premikov ne pride: zakaj se kanon ne aktualizira v skladu s sodobnimi dognanji in ne upošteva pomembnih intervencij feministične literarne vede. Zapisi zgodovine so namreč nepopolni in pristranski in vprašanje je, v kolikšni meri se »pedagoška zavest« lahko senzibilizira na ideološke prakse, slepe pege in izključitve, če nima opore v učnem načrtu. Vprašamo pa se lahko tudi, kaj in kako s poukom književnosti na ta način sporočamo učenkam in učencem, dijakinjam in dijakom.
Sogovornici:
- dr. Valerija Vendramin, Pedagoški inštitut
- dr. Katja Mihurko Poniž, Univerza v Novi Gorici
PRIJAVA