Raziskava Dejavniki v oblikovanju (ne)zaupanja v Državni zbor – Javna podoba Državnega zbora RS, od zgodovinskih razlogov do retoričnih učinkov, ki je na Pedagoškem inštitut potekala pred dobrimi desetimi leti je pokazala, da v DZ najverjetneje prevladuje argument moči pred močjo argumentov.
- Ali je že vsaka prijavitev k besedi oz. besedovanje za “govornico” DZ tudi že argumentacija?
- Ali v primeru “politične” argumentacije sploh lahko uporabimo kriterije, ki jih pri oceni argumentov uporabljamo v akademskih razpravah, da morajo biti argumenti sprejemljivi, relevantni in zadostni? Argumentacija v DZ (in v parlamentih na sploh) je namreč temeljno politično posredovana in tisto, kar za eno od političnih grupacij (poslanskih skupin) velja za sprejemljivo, ni sprejemljivo za neko drugo skupino. Kako torej argumentacijo v parlamentu/parlamentih sploh ocenjevati?
- Bi glede tega utegnile obstajati razlike med različnimi modeli demokracij oz. parlamentarnimi modeli? Bi morda lahko rekli, da je argument moči najmočnejši v čistih večinskih sistemih, moč argumenta pa v čistih proporcionalnih sistemih?
Sogovorniki:
- prof. dr. Igor Ž. Žagar, avtor omenjene raziskave, znanstveni svetnik na PI in profesor retorike in argumentacije na Univerzi na Primorskem,
- prof. dr. Miro Cerar, profesor Filozofije prava in Teorije države na Pravni fakulteti ter dolgoletni svetovalec v DZ in
- izr. prof. dr. Slavko Gaber, profesor sociologije na Pedagoški fakulteti in preučevalec modelov demokracije.
Pogovor je povezovala:
izr. prof. dr. Janja Žmavc, znanstvena sodelavka na PI ter predavateljica retorike in argumentacije na Univerzi na Primorskem