PEDAGOŠKI INŠTITUTV sodobni pluralni družbi so enake možnosti eno od temeljnih načel javnega šolanja ter eden od osnovnih mehanizmov zagotavljanja pravičnosti v procesih distribucije selektivnih družbenih položajev ter s tem povezane socialne mobilnosti. Vsa pojmovanja enakih možnostih temeljijo na treh ločenih predpostavkah, in sicer [i] da imajo vsi posamezniki omogočen dostop do ustrezne izobrazbe oz. kvalifikacij; [ii] da moralno arbitrarni dejavniki kot npr. spol, rasa, veroizpoved, etnična pripadnost, socialno-ekonomski položaj nimajo vpliva na proces v okviru katerega posamezniki konkurirajo za selektivne družbene položaje; ter [iii] da je določen položaj dodeljen najustreznejšemu oz. najboljšemu kandidatu. Kot mehanizem distribucije selektivnih družbenih položajev so enake možnosti torej veljavne, v kolikor sta izpolnjena dva osnovna pogoja, in sicer [i] da imajo vsi posamezniki ne glede na spol, raso, veroizpoved, etnično pripadnost, spolno usmerjenost itn. enak oz. pošten dostop do kvalifikacij [načelo enakosti dostopa] ter [ii] da so vsi posamezniki, ki so vključeni v proces konkuriranja za selektivne družbene položaje, obravnavani enako [načelo enakosti obravnavanja]. Vprašanje zagotavljanja enakih možnosti oz. enakosti dostopa do kvalifikacij je torej temeljnega pomena prav zaradi osrednje vloge javnega šolanja pri zagotavljanju posameznikovih možnosti ter mehanizma socialne mobilnosti nasploh
Podobno kot v ostalih strokovnih razpravah, so tudi na področju enakih [izobraževalnih] možnosti mnenja o njihovi vlogi, pomenu in učinkih deljena. Groba in redukcionistična poenostavitev teh razprav ponuja naslednjo sliko. Na eni strani imamo tiste, ki idejo enakih [izobraževalnih] možnosti umeščajo ob bok ostalim uveljavljenim liberalnim idejam, kot npr. pravičnosti ali toleranci. Temu je nedvomno botrovalo tudi dejstvo, da je ideja enakih možnosti ena od osrednjih elementov teorije ‘pravičnosti kot poštenosti’ Johna Rawlsa. Posameznikov družbeni status in socialna mobilnost sta nenazadnje v veliki meri odvisna prav od njegove uspešnosti v procesu šolanja oz. pridobivanja kvalifikacij, saj so enake [izobraževalne] možnosti eden od osnovnih mehanizmov pravične oz. poštene distribucije selektivnih družbenih položajev ter s tem povezane socialne mobilnosti. Kakor kaže zgodovina javnega šolanja je problematika enakih [izobraževalnih] možnosti in družbene neenakosti v samem središču razprav o vlogi in pomenu javnega šolanja, kar dokazuje tudi vrsta razprav o vlogi in pomenu nacionalnih šolskih sistemov oz. javnega šolanja pri zmanjševanju ali odpravi družbene neenakosti.
Na drugi strani je ideja enakih možnosti kljub svoji deklarirani egalitarnosti vse prej kot nevprašljiva in neproblematična, saj jo tudi John Rawls označi za ‘težavno in ne povsem jasno idejo’. Pravzaprav je edina trdna predpostavka različnih pojmovanj enakih možnosti, kakor opozarja Richard Arneson, njihovo zavračanje fiksnih družbenih razmerij oz. hierarhije, ne pa tudi hierarhije same po sebi. Na meritokraciji utemeljeno pojmovanje enakih možnosti tako ni povezano zgolj in samo z zagotavljanjem enakosti dostopa ter poštenostjo procesa konkuriranja za selektivne družbene položaje temveč tudi s selekcijo najustreznejšega oz. najbolj kvalificiranega kandidata. Hkrati se zagovorniki ideala enakih možnosti soočajo z vrsto ugovorov in očitkov o nepravičnosti in neučinkovitosti [s procesom povezani ugovori] kot tudi nelegitimnosti razlik ter s tem povezane neenakosti [z rezultati oz. učinki povezani ugovori], ki so rezultat na meritokraciji utemeljenega pojmovanja enakih možnosti ter s tem povezanega procesa konkuriranja za selektivne družbene položaje. Osnovno vprašanje problematike enakih možnosti je torej, kako zagotoviti, da bo proces konkuriranja za selektivne družbene položaje pravičen, neenakost, ki je rezultat procesa konkuriranja pa legitimna, saj enake možnosti in družbena neenakost nista medsebojno izključujoča.
Nesoglasja glede temeljnih načel ideje enakih možnosti, očitki o nepravičnosti ter neučinkovitosti politik, strategij in modelov zagotavljanja enakih možnosti ter s tem povezani ugovori o nelegitimnosti neenakosti kot rezultatu procesa konkuriranja za selektivne družbene položaje kot tudi naraščajoči razkorak med tistimi, ki imajo ter tistimi, ki so – tako ali drugače – na slabšem [ne po svoji volji ali izbiri], odpirajo vrsto ločenih vprašanj ter s tem povezanih problemov, npr. motivacijsko [zakaj izenačevanje začetnih položajev]; proceduralno [kakšen naj bo proces konkuriranja za selektivne družbene položaje]; genealoško [kakšno je pošteno izhodišče procesa konkuriranja za selektivne družbene položaje]; substantivno [katero naj bo merilo izenačevanja (je to npr. zgolj in samo dosežek oz. rezultat ali pa je to lahko tudi vloženi trud, talenti, odrekanje itn.)]; kompenzacijsko [kako naj se proces izenačevanja oz. proces zagotavljanja enakih možnosti izvede] itn. Zgoraj predstavljena problematika nakazuje, da so nekatera izmed temeljnih vprašanj na meritokraciji utemeljenega pojmovanja enakih možnosti [“kariere odprte talentom“] neustrezno artikulirana ali celo odsotna, kar postavlja pod vprašaj tako pravičnost procesa konkuriranja za selektivne družbene položaje kot tudi legitimnost neenakosti, ki je rezultat tega družbenega procesa.
Hkrati ostaja pojem enakih možnosti brez razjasnitve nekaterih izmed pojmov oz. spremenljivk, kot npr. nediskriminacija, ovire, poštenost, odgovornost, danost oz. izbira, odličnost, trud, talent, zasluge, neenakost, socialni kapital, meritokracija itn., v veliki meri predmet grobih posploševanj in redukcionističnih poenostavljanj. Kakor potrjujejo številni primeri javnih politik s širšega področja enakih [izobraževalnih] možnosti, postanejo namreč predlagani odgovori vse prepogosto del problema in ne rešitve.
dr. Mitja Sardoč
PRIJAVA