RESIGNIRANO ODPRTO PISMO SLOVENSKIM AKADEMSKIM ZDRUŽENJEM

Spoštovana Slovenska akademija znanosti in umetnosti, spoštovana Rektorska konferenca Republike Slovenije, spoštovana Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenija, spoštovane kolegice in kolegi!

 

Takole se glasi ena od trditev, ki jo že več kot štiri mesece poslušamo v slovenskih in tujih medijih, ne da bi jo kakorkoli problematizirali, se vprašali po njeni verodostojnosti ali jo skušali preveriti: “Teroristična skupina Hamas je 7. oktobra zgodaj zjutraj vdrla iz Gaze in brutalno pobila 1400 izraelskih civilistov”.

Je kaj narobe s to izjavo? Prav vse, razen datuma. Poglejmo dejstva, ki jih v javnih virih ni težko preveriti. Hamas je odporniško politično gibanje, ki je nastalo l. 1987, leta 2006 zmagalo na legalnih volitvah, ki jih je podprl tudi Izrael, in l. 2007 prevzelo oblast v Gazi. Je torej legalno izvoljena oblast v Gazi, ne nekakšna teroristična skupina, ki skače okoli in Izraelcem postavlja zasede.

Hamasov napad 7. oktobra ni bil usmerjen na civiliste, kar prav tako pogosto beremo, ampak, kakor poroča celo izraelski časnik Haaretz, zoper izraelske vojake in policiste (vsaj od leta 1967 torej okupacijske sile), pri čemer je prišlo tudi do številnih civilnih žrtev.

In koliko je bilo teh žrtev? Po natančnem štetju izraelskega časnika Haaretz nikakor ne 1400, ampak občutno manj: 683. Dobra polovica teh žrtev naj bi bili bili pripadniki ali pripadnice izraelskih oboroženih sil in policije, preostala slaba polovica pa civilisti. V spopadih okupacijskih in odporniških sil kjerkoli po svetu civilne žrtve pač niso nič nenavadnega, četudi so vredne vsega obžalovanja. Kakor je vsega obžalovanja vreden tudi apartheid, ki ga je uvedla izraelska država. Kar je nenavadno v primeru 7. oktobra so poročila izraelskih medijev, očividcev, celo izraelske policije, da so večino civilnih žrtev povzročili izraelski helikopterji in tanki, ki so v zmedi streljali vsevprek in se v želji, pobiti čimveč Hamasovih borcev, niso izogibali izraelskim civilnim ciljem. Teh informacij v osrednjih zahodnih medijih ni mogoče najti. In marsikdo bo sklepal, da prav zato, ker jih v osrednjih zahodnih medijih ni mogoče najti, te informacije niso resnične.

Takšno je že dolgo uveljavljeno, stereotipno in pričakovano sklepanje povprečnih konzumentov medijskih vsebin v EU (pa tudi drugod po svetu) – če jih problemi, ki se ne nahajajo v njihovi najbližji soseski, sploh zanimajo. Ne bi pa se s tako popreproščenim sklepanjem smeli zadovoljiti intelektualci, raziskovalci, univerzitetniki in akademiki, ki so šolani in usposobljeni – pogosto tudi plačani – zato, da mislijo. Da mislijo kritično. Da sistematično dvomijo. Da nekega problematičnega fenomena ne jemljejo le kot se kaže in kot se želi kazati na prvi pogled, ampak ga znajo postaviti v kontekst, ga pogledati z različnih strani in vsaj oceniti, če že ne analizirati, njegove vzroke in (potencialne) posledice. Namesto, da bi pogledali vstran, ali – v primeru Gaze – od sramu morda kar v tla. In bi molčali naprej. Kakor, na žalost, molči večina slovenske akademske skupnosti, na čelu z vodilnimi inštitucijami kot so SAZU, RKRS IN KOsRIS, ki od začetka masakra v Gazi niste zmogle niti skromne protestne izjave. Vzrokov zanjo pa je z vsakim dnem vojne vedno več, tudi če se ne strinjate z zgoraj zapisanimi trditvami o 7. oktobru in tudi če ste sveto prepričani, da je Hamas krvoločna teroristična organizacija. Poglejmo si nekaj teh vzrokov.

Še ena trditev, ki jo pogosto poslušamo v slovenskih in tujih medijih, in je obenem tudi alibi za masaker, ki ga v Gazi izvaja Izrael, je: “Izrael ima pravico do samoobrambe”. Na prvi pogled zveni nekako samoumevno, kajne? Ampak, Izrael, ki je v Palestini okupacijska sila vsaj od leta 1967, po mednarodnem pravu te pravice preprosto nima. In do česa je ta “pravica do samoobrambe” pripeljala?

V Gazi je Izrael od 7. oktobra pobil 28.000 ljudi (od tega skoraj polovico otrok; 260 jih še ni praznovalo niti prvega rojstnega dne), ranjenih je več kot 67.000 ljudi. To je 20x več kot naj bi bilo pobitih Izraelcev 7. oktobra.

Prebivalcem Gaze so izraelske oblasti ukazale, da se umaknejo “na varno”, na jug Gaze – potem pa so ofenzivo preusmerile prav tja; preživeli so brez hrane, vode, medicinske ali katerekoli druge oskrbe, celo brez strehe nad glavo, kmalu, verjetno, tudi brez življenja …

Izrael cilje svojih napadov določa s pomočjo umetne inteligence, pri čemer je t. i. “kolateralna škoda” ubitih civilistov tudi do 100 civilistov za enega domnevnega pripadnika Hamasa. Primer tovrstne “samoobrambe” je uboj namestnika vodje Hamasa v Bejrutu (Libanon), kjer je Izrael v ta namen raketiral celoten stanovanjski blok.

Če to zahteva “samoobramba”, Izrael mirne vesti raketira tudi druga ne-izraelska ozemlja, na primer Sirijo ali Irak. Vzorčni primer izraelske “samoobrambe” pa še vedno ostaja uboj ustanovitelja Hamasa, šejka Ahmeda Yassina, sicer tetraplegika, pred skoraj dvajsetimi leti: ko se je vračal z jutranje molitve ga je skupaj z njegovim invalidskim vozičkom razstrelil izraelski helikopter z zdaj že zloglasno raketo Hellfire …

 

Genocid v Gazi se s stopnjevanjem napadov na Rafo, zadnje zatočišče pregnanih Palestincev, stopnjuje in prehaja v zadnjo fazo “čiščenja”, kakor temu ljubkovalno pravijo okupacijske izraelske oblasti. Zgodovina za takšno “čiščenje” pozna ustreznejši izraz, ki je vse prej kot neznan tudi Izraelcem: “končna rešitev”. In ta se z masakrom v Rafi zdi zelo blizu …

Seveda odziv slovenske akademske skupnosti in njenih inštitucij ne bi spremenil stanja na bojišču – “argument”, ki ga zasebno pogosto slišim -, pokazal pa bi vsaj nekaj empatije, ki presega ozke akademske okvirje. Pokazal bi, da smo raziskovalci in raziskovalke, profesorji in profesorice del tega trenutka in del te družbe. Pokazal bi, da nam ni vseeno …

 

 

Ljubljana, 13. februarja 2024

 

 

prof. dr. Igor Ž. Žagar,

človek in direktor Pedagoškega inštituta

Dostopnost