PEDAGOŠKI INŠTITUTPedagoški inštitut je v letu 2023 predstavil rezultate treh mednarodnih raziskav znanja, ki jih izvaja za MVI, z namenom izboljšave vzgojno-izobraževalnega procesa: meseca maja PIRLS 2021 (Mednarodno raziskavo bralne pismenosti), novembra ICCS 2022 (Mednarodno raziskavo državljanske vzgoje in izobraževanja; obe potekata pod okriljem IEA, Mednarodne zveze za evalvacijo izobraževalnih dosežkov) in decembra raziskavo PISA 2022 (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev in učenk; raziskava poteka pod okriljem OECD, Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj).
Redko se dogaja, da se rezultati več študij zgostijo v istem letu, kar omogoča nekatere primerjave, sklepanja in hipoteze, ki bi sicer težko bile mogoče. Rezultati vseh v letošnjem letu predstavljenih raziskav so glede tega še posebej povedni in bi jih brez večjega pretiravanja lahko opisali kot katastrofalne. Zakaj?
Rezultati bralne pismenosti slovenskih četrtošolcev so strmoglavili pod raven iz leta 2006 (zaostanek 15 – 17 let), rezultati državljanske vzgoje in izobraževanja slovenskih osmošolcev pod raven iz leta 2009 (zaostanek 12 – 14 let), rezultati matematične, naravoslovne in bralne pismenosti (PISA) slovenskih petnajstletnikov in petnajstletnic pa še nikoli, odkar izvajamo te meritve (Slovenija je v program PISA vstopila l. 2006), niso bili tako slabi (še posebej izrazito na področju bralne pismenosti).
Seveda prve, morda tudi temeljne vzroke za ta “koordinirani” padec na kar štirih ključnih področjih (lahko sklepamo, da bi podobne rezultate pokazale tudi meritve drugih vzgojno-izobraževalnih področij?) lahko hipotetično pripišemo relativno dolgemu zaprtju šol v času pandemije Covid-19 (118 dni). Zajem podatkov za vse tri študije je bil opravljen neposredno po vrnitvi učencev in učenk v šole oz. v primeru raziskave PISA nekaj mesecev kasneje. V času zaprtja šol so imeli učenci in učenke omejen dostop do učnih gradiv, še veliko bolj pa do učiteljev in učiteljic ter tradicionalnega in preizkušenega učnega procesa. Večinoma so bili ujeti med zaslone in druge elektronske naprave, s katerimi in preko katerih naj bi pridobivali znanje, ki jim v klasičnem izobraževalnem procesu sicer ni posredovano na takšen način. To pa še ni vse in ta moment je pri oceni “izobraževanja na daljavo” v času epidemije Covid-19 hudo podcenjen: učenci in učenke namreč niso bili obsojeni na zaslone le glede šolskih dejavnosti in pridobivanja znanja, tudi prosti čas so bili, zaradi zaprtosti, v glavnem prisiljeni preživljati pred zasloni. Kaj to pomeni?
Kakor kažejo vedno številčnejše raziskave razlik med branjem s papirja/s tiskanih medijev in branjem z zaslonov – prva je bila opravljena že l. 1988, še posebej pa je njihovo število naraslo v zadnjih petnajstih letih -, je branje z zaslonov počasnejše, manj natančno, bolj utrujajoče, površinsko, zmanjšuje koncentracijo, pospremljeno je z manjšim razumevanjem (prebranega), retencija in priklic prebranega pa sta manjša kot pri branju s papirja.
Nekatere nadaljnje raziskave kažejo tudi, da so bili mladostniki, ki so testne naloge reševali na zaslonih prepičani, da jih bodo rešili hitreje in učinkoviteje kot vrstniki, ki so naloge reševali na papirju. Rezultat je bil prav nasproten: za naloge so potrebovali več časa, opravili so jih slabše oz. manj natančno, sprotno merjenje pričakovanja o že opravljenem delu in celo merjenje po opravljenem delu pa je pokazalo, da so veliko preoptimistično ocenjevali, kolikšen del naloge so že opravili oz. kako so jo opravili.
Kako lahko to razložimo? Tako, da so sodelujoči sam medij, v katerem so reševali naloge, razumeli kot pokazatelja težavnosti nalog, pri čemer so tiskani medij ocenili kot bolj zahtevnega od elektronskega medija oz. zaslona. Zakaj? Kakor so ugotovili raziskovalci, zaradi poznanosti oz. “domačnosti” medija: ker elektronske medije mladi ponavadi uporabljajo za enostavne, kratkočasne in zabavne aktivnosti (e-pošta, Facebook, Instagram, YouTube, WhatsApp …) so sklepali, da bodo tudi intelektualno zahtevnejše naloge lažje in hitreje opravili na zaslonih oz. računalnikih kot na papirju. To pa ni vse: najslabše so se pri tem odrezali prav tisti, ki so imeli več izkušenj z rabo zaslonov v kratkočasne in zabavne namene. Lahko bi torej sklepali takole: več ko ima nekdo izkušenj s kratkočasno rabo zaslonov, težja bo zanj(o) raba zaslonov v učne namene.
Zdaj pa se poskušajmo postaviti v domačo kovidno učilnico. Večino ali celo vse šolsko delo učenec in učenka opravita preko zaslona oz. računalnika. Potem nastopi čas za prosti čas in zabavo. Ker pa so zaprte tudi telovadnice, muzeji, kino in gledališče, se učenec in učenka po sprostitev in zabavo zatečeta k tistemu, kar je pač na razpolago – k računalniku. In (čarni) krog je sklenjen …
To je, seveda, samo ena od možnih interpretacij, ki strmoglavljenje na lestvicah izobraževalnih dosežkov pojasnjuje predvsem glede na dejstvo, da je bil zajem podatkov opravljen kmalu po odprtju šol. Toda, ali 118 dni zaprtja in omejenosti na zaslone lahko pojasni padec na stanje izpred štirinajstih ali kar sedemnajstih let? To je vprašanje, ki zahteva urgentne odgovore in urgentne rešitve, vsekakor urgentnejše od priprave e-torbe in izobraževanja “digitrajnih učiteljev”.
Naj v zvezi s tem izpostavim še nekaj ugotovitev, ki so v javnih predstavitvah rezultatov ostale nekako v ozadju, pa si zaslužijo več pozornosti.
Raziskava PISA tako, na primer, ugotavlja, da so, primerjalno s povprečjem držav članic OECD, slovenski učenci in učenke poročali o precej nižji kakovosti odnosov z učitelji na šoli. Le 43 % jih je bilo mnenja, da bi učitelje zaskrbelo, če bi prišli vznemirjeni v razred, 15 % se jih je počutilo ustrahovane s strani učiteljev na šoli, 14 % pa jih je celo poročalo, da so učitelji do njih zlobni. Primerjalno s povprečjem držav članic OECD so slovenski učenci in učenke poročali tudi o precej nižji opori s strani učiteljev matematike (mimogrede, podobno nizka je bila ocena opore s strani učitelja/učiteljice slovenščine v raziskavi PISA 2018).
Nekaj podobnega najdemo v raziskavi ICCS 2022, kjer je ocena učencev glede odprtosti razprav v razredu (spodbujanje izražanja mnenj s strani učitelja …) in dojemanja odnosa učenec – učitelj (pravičnost, dodatna pomoč učiteljev, zanimanje učiteljev za dobro počutje učencev …) precej pod povprečjem ICCS 2022, trend pa negativen.
Glede na že navedeno nas verjetno ne bi smelo presenetiti, da po ugotovitvah raziskave PISA 2022 približno petina slovenskih učencev in učenk ne čuti pripadnosti do šole, 14 % se jih počuti izločene, 16 % čudne in odveč, 11 % pa jih poroča, da se v šoli čutijo osamljene. Da ne gre za naključje, ampak za problem, ki bi utegnil biti sistemske narave, kažejo tudi podobne ugotovitve raziskave PIRLS: 14 % učencev in učenk ne čuti pripadnosti šoli, 10 % pa se jih v šoli ne počuti varnih.
In ne nazadnje, občutek varnosti in pripadnosti, kakor tudi dobre izobraževalne dosežke je še težje doseči, če se, na primer, več kot četrtina četrtošolcev v Sloveniji (raziskava PIRLS se izvaja v četrtih razredih) zjutraj, ko pridejo v šolo, počuti utrujene ali lačne, in to prav vsak dan pouka. Če se vsak dan ali skoraj vsak dan počuti utrujene okoli 46 % učencev, lačne pa okoli 40 %. In če le 9 % učencev zjutraj, ko pridejo v šolo, ni nikoli utrujenih, in le 23 % nikoli lačnih …
Pedagoški inštitut je raziskovalna inštitucija. Mi raziskave le izvajamo in z njihovimi rezultati seznanjamo strokovno in druge javnosti, nismo pa za rezultate odgovorni. Pedagoški inštitut tudi nima nikakršne odločevalne ali izvršilne moči. Mi na probleme lahko le opozarjamo. Njihovo reševanje pa je stvar politične odločitve. Glede na rezultate, takojšnje politične odločitve. Čas prenove učnih načrtov in celotnega šolskega sistema se zdi idealna priložnost za spremembe na bolje.
prof. dr. Igor Ž. Žagar,
direktor Pedagoškega inštituta
PRIJAVA