PEDAGOŠKI INŠTITUTRetorika je veščina javnega prepričevanja. To je izvorna in najbolj temeljna opredelitev sicer precej kompleksne discipline, ki se sistematično in celovito ukvarja s tem, kako dobro utemeljeno in učinkovito obravnavati družbeno relevantna vprašanja s pomočjo strateške rabe jezika v kontekstualno specifični situaciji. Vključuje zmožnost razumevanja in analize vsakokratnih okoliščin, v katerih javno govorimo (Zakaj govoriti?), ter sprejemanja odločitev, kako te okoliščine osmisliti v procesu zasnove in izvedbe govora (Kaj in kako govoriti?), da bi dosegli zastavljene cilje (Čemu govoriti?).
Retorika je tudi disciplina z neprekinjeno in več kot dvatisočletno tradicijo, ki je kot izobraževalna vsebina pomembno zaznamovala družbeno kulturni razvoj Evrope. Prav na podlagi modelov retoričnega izobraževanja so se oblikovali temelji vzgoje in izobraževanja, kot ga poznamo danes, in iz klasične retorike kot prve discipline, ki se je ukvarjala s preučevanjem jezika in njegovo rabo, so izšle mnoge sodobne smeri raziskovanja v družboslovnih in humanističnih disciplinah.
Kot veščina uspešnega javnega prepričevanja je retorika tudi praktična disciplina, ki je vse od svojega nastanka v stari Grčiji (moškim) državljanom omogočala aktivno sodelovanje v javnem življenju, saj je bila retorična usposobljenost pogoj za tovrstno delovanje. Nespremenjena ostaja vloga retorike danes povsod tam, kjer družbe aktivno državljanstvo in javni govor postavljajo v osrčje svojih dejavnosti. Slednje se ne spreminja niti s pojavom globalnih družbenih medijev in tehnološkim razvojem, ko se je javni prostor razširil tudi v virtualno okolje in digitalna tehnologija bistveno vpliva na naš način mišljenja in sporazumevanja. Kompleksnost sodobnega javnega prepričevanja lahko najceloviteje zapopade prav retorika, ki s svojo mrežo konceptov, pojmov in orodij omogoča celovito besedno in nebesedno ter receptivno (analitično) in produktivno (sintetično) rabo jezika v kontekstu javnega prepričevanja, hkrati pa s svojim pedagoškim modelom omogoča sistematično urjenje v tovrstni rabi.
Čeprav je zaradi vprašanj o etičnih mejah (javnega) prepričevanja retorika vedno lahko tudi kontroverzna, (vz)trajnost njene prisotnosti v znanosti, izobraževanju in vsakdanjem življenju priča o tem, da gre za eno ključnih zmožnosti, ki jo posameznik_ca potrebuje za uspešno delovanje tudi v sodobni družbi. Sistematični pouk klasične retorike, pri katerem se govorec_ka tudi značajsko oblikuje, omogoča uvid v razumevanje pomena spoštljive javne komunikacije in privzgaja odgovornost, ki jo ima govorec_ka do poslušalcev in izrečenega. Razvijanje etičnih standardov javnega prepričevanja pomeni tudi vzgojo kritičnih govorcev in poslušalcev, ki se morda kljub navideznemu uspehu v učinku povedanega, znajo izogniti manipulativnim načinom prepričevanja ter zmorejo identificirati in se ustrezno odzvati na tovrstne prakse pri drugih.
Kot rezultat kompleksnega razvoja in rabe danes v svetu obstajajo različni modeli poučevanja retorike, didaktični pristopi in izobraževalni konteksti, kamor je tovrstno poučevanje vpeto. V evropski izobraževalni tradiciji se je vloga retorike zelo spreminjala in je bila vse od 18. stoletja omejena le še na literarni pouk na višjih stopnjah izobraževanja. Toda zlasti v zadnjih dvajsetih letih se situacija bistveno spreminja in poučevanje retorike priteguje pozornost raziskovalcev, političnih odločevalcev in pedagoških delavcev v celotnem evropskem prostoru. Predvsem pa se zdi, da se retorična pedagogika vsaj deloma vrača v svoje »klasične« okvirje, to je kot vzgoja za aktivno državljanstvo. Namesto tradicionalne literarne perspektive zlasti v državah, ki so bodisi tradicionalno povezane z retoričnim izobraževanjem (Velika Britanija) bodisi so retoriko sistematično vključile v svoje programe (npr. Danska, Norveška, Slovenija), v ospredje stopajo vidiki, ki jo povezujejo s poukom državljanske vzgoje, kritičnega mišljenja in govornih spretnosti.
V slovenskem prostoru poučevanje retorike odraža podobo peščene ure. Formalni pouk retorike poteka v osnovni šoli kot obvezni izbirni predmet v devetem razredu (kar je posebnost v svetovnem merilu), v srednješolskih programih je zelo redko navzoča (le kot izbirna vsebina), na visokošolski ravni pa se v glavnem pojavlja kot samostojni predmet na posameznih programih humanističnih in družboslovnih študijskih smeri. Retoriko v Sloveniji lahko poučujejo tako rekoč vsi, ki jih to področje dovolj zanima in so se priučili njenih načel. V resnici tako tudi danes nismo daleč od antičnih časov, ko je mrgolelo učiteljev retorike, katerih vednost o retoriki in njeni pedagogiki ni bila rezultat pedagoškega izobraževanja in sistematičnega usposabljanja.
PRIJAVA